Zakaj bi bil Hipokrat kuhar?
HIPOKRAT JE BIL KUHAR – malo nenavaden, provokativen naslov želi opozoriti na dejstvo, da je sodobna farmacevtska medicina svetlobna leta stran od svojega “očeta”, kot Hipokrata pogosto imenujejo in mu prisegajo.
Največja Hipokratova zasluga, njegov zgodovinski prispevek, je vzpostavitev medicine, ki ni temeljila na religiji, misticizmu, magiji ali zatekanju k vračem. Pred Hipokratom so verjeli, da bolezni povzročajo zli duhovi, ki so jih odganjali vrači. Sedanja medicina se nekako vrača v predhipokratovsko obdobje, vendar s sodobnim farmacevtskim misticizmom, medicinsko religijo in vrači v belem, ki jih tako ponižno in prestrašeno imenujemo “bogovi v belem”.
Hipokratova medicina je utemeljena na skrbi za človeka – bolnika in ne za njegove posamezne prizadete organe. Bolj kot diagnoza ga je zanimala prognoza bolezni. Pri Hipokratu ni bilo posploševanja, ni bilo enakih zdravil za enake bolezni. Vsako zdravilo je bilo prilagojeno konkretnemu bolniku glede na njegovo konstitucijo, temperament, stanje celotnega organizma.
Bolezen (z izjemo poškodb) je razumel kot naravni odziv organizma na različna neravnovesja, zato je z naravnimi sredstvi pomagal vzpostaviti zdravo ravnovesje, ko se lahko človek sam pozdravi. Neravnovesja naj bi se najizraziteje kazala pri štirih telesnih tekočinah (kri, žolč, črni žolč in sluz) in naj bi bila neposredna posledica prehrane. Naravno je, da so te tekočine v ravnovesju (pepsis), njihovo neravnovesje (dyscrasia) je povzročalo bolezen, ki je napredovala do kritične točke (crisis), na kateri se je odločalo, ali bo bolezen premagala bolnika ali obratno. Naravne procese doseganja ravnovesja, ki so premagali bolezen, je imenoval ozdravitvena moč narave (vis medicatrix naturae).
Hipokrat je bil zdravnik z izjemno visokimi etičnimi normami. Njegovo osnovno vodilo so bile koristi in dobrobiti bolnika. Koncept etičnih norm se je, vsaj na manifestativni ravni, obdržal do danes. Podrobno je predpisoval vedenje in celo oblačenje zdravnikov, da bi čim bolj služili bolniku. Njegovo vrhunsko načelo pri zdravljenju je bilo: predvsem ne škoditi (primum non nocere). Ne narediti nič je bilo po Hipokratovem prepričanju tudi zdravilo.
Besedilo Hipokratove zaprisege je seveda zastarelo, neuporabno, tako da ne razumem njenega praktičnega pomena. Morda je besedilo aktualno v dveh točkah, in sicer:
da bom dietična načela po svoji vesti in vednosti uporabljal v prid bolnikov ter odvračal od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno;
da bom svoje življenje in vedo svojo varoval vseskozi neomadeževano in pošteno,
a glej ga zlomka, ravno pri teh etičnih normah se danes zdravniki najpogosteje pregrešijo.
Sodobni zdravniki o dietetiki ne vedo veliko, kaj šele, da bi jo uporabljali v prid bolnikov, katerih tudi ne odvračajo od vsega, “kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno”. O omadeževanosti in nepoštenosti številnih farmacevtskih zdravnikov je napisanih veliko knjig, spisanih veliko sodnih spisov in tej temi sem posvetil dobršen del pričujoče knjige.
Hipokrat je razumel, da je večina bolezni posledica načina življenja, predvsem prehrane. Kdor ne razume hrane, ta ne razume bolezni, je trdil. Njegov nasvet: hrana naj bo vaše zdravilo in vaše zdravilo naj bo hrana je menda ena največkrat citiranih izjav s figo v žepu. Zdravila, ki jih uporabljajo sodobni zdravniki, prihajajo s tekočih trakov v dobiček zagledane farmacevtske industrije, ki ji niso tuje najpodlejše metode zavajanja zdravnikov, bolnikov in državnih regulatorjev. Toda omenjeni nasvet o hrani kot zdravilu je še kako uporaben za nas v vsakdanjem življenju.
Sodobni zdravniki bi se morali odpovedati Hipokratu (on se jim ne more) in kot svojega “očeta” slaviti nekega drugega Grka, ki je živel približno 700 let kasneje. Za razliko od Hipokrata, ki je zagovarjal individualno obravnavo vsakega posameznega bolnika, je bil ta gospod prepričan, da je treba pripraviti zdravilo v natančnih odmerkih, ki bi vedno enako delovalo pri različnih bolnikih. Pripravljal je zapleteno sestavljena zdravila, pripravljena po natančnih recepturah po načelu, da zdravilo deluje proti bolezni. Postavil je temelje sodobne alopatske medicine. Njegovo zdravilo teriak je sestavljalo 70 različnih substanc in se je uporabljalo celo do 18. stoletja. Temu gospodu je bilo ime Galen in v njegovo čast se farmacevtski obrati po celem svetu, v katerih proizvajajo zdravila v manjših serijah, imenujejo – galenski laboratoriji. Prav iz galenskih laboratorijev so zrasle velike farmacevtske multinacionalke.
Dosledno zgodovinskemu izročilu bi bilo, da bi današnji zdravniki za svojega “očeta” vzeli Galena, medtem ko bi Hipokrata prevzeli zdravojedski kuharji, ki bi prisegali, da bodo dietična načela po svoji vesti in vednosti uporabljali v prid ljudi ter odvračali od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno, kar pomeni, da ne bi pripravljali hrane, ki bi utegnila biti škodljiva in nevarna.
Hipokrat ni oče sodobne medicine. Naj zdravila ostanejo v lekarni, če le lahko zdravite s hrano, je bila Hipokratova zapoved, ki jo farmacevtski zdravniki ne smejo spoštovati. Spoštujejo jo lahko le kuharji.
Današnji zdravniki skrajno podcenjujejo vpliv prehrane in bi vsakega, ki bi zdravil s hrano, izključili iz zdravniške zbornice, mu odvzeli licenco in prepovedali opravljati poklic zdravnika. Če bi Hipokrat živel danes in bi želel zdraviti s hrano, bi moral biti kuhar. Že iz njegovih časov je znano dejstvo, da na naše zdravje bolj kot zdravila vpliva hrana, zato bi bil Hipokrat s ponosom in veseljem – kuhar.