02 / 421 33 33 sitis@sitis.si
Posvetilo
To knjigo posvečam Vam, spoštovana bralka, spoštovani bralec!
Poglejte se v ogledalu. Začutite, da na planetu Zemlja ne obstaja nič popolnejšega (ne glede na to, ali vam je slika v ogledalu všeč). Čudite se tej mojstrovini. Šele ob čudenju nad to dovršenostjo narave boste začutili, da ste sami čudež, da ste neprecenljivo vredni in pomembni. Takšne osebe še nikoli ni bilo in je nikdar ne bo. Ko se boste zavedali lastne neponovljivosti, enkratnosti in pomembnosti, boste začutili odgovornost do tistega, kar zelo ljubite in spoštujete – samega sebe. Odgovorna skrb zase je največ, kar lahko naredite za svoje zdravje, za svojo srečo, notranji mir in uspeh. Vaše zdravje in počutje vplivata na zdravje, srečo, mir in uspeh ljudi, ki vas imajo radi in ki jih vi ljubite.
Na svetu ste zato, da bi odkrili kdo in kaj prispeva k vaši sreči in osebni rasti, da ste vsak dan boljši človek in da boste prispevali k sreči drugih.
Iskreno upam, da je ta knjiga pomemben prispevek k vašemu zdravju in vaši sreči.
Uživajte življenje!
Zakaj bi bil Hipokrat kuhar?
HIPOKRAT JE BIL KUHAR – malo nenavaden, provokativen naslov želi opozoriti na dejstvo, da je sodobna farmacevtska medicina svetlobna leta stran od svojega “očeta”, kot Hipokrata pogosto imenujejo in mu prisegajo.
Največja Hipokratova zasluga, njegov zgodovinski prispevek, je vzpostavitev medicine, ki ni temeljila na religiji, misticizmu, magiji ali zatekanju k vračem. Pred Hipokratom so verjeli, da bolezni povzročajo zli duhovi, ki so jih odganjali vrači. Sedanja medicina se nekako vrača v predhipokratovsko obdobje, vendar s sodobnim farmacevtskim misticizmom, medicinsko religijo in vrači v belem, ki jih tako ponižno in prestrašeno imenujemo “bogovi v belem”.
Hipokratova medicina je utemeljena na skrbi za človeka – bolnika in ne za njegove posamezne prizadete organe. Bolj kot diagnoza ga je zanimala prognoza bolezni. Pri Hipokratu ni bilo posploševanja, ni bilo enakih zdravil za enake bolezni. Vsako zdravilo je bilo prilagojeno konkretnemu bolniku glede na njegovo konstitucijo, temperament, stanje celotnega organizma.
Bolezen (z izjemo poškodb) je razumel kot naravni odziv organizma na različna neravnovesja, zato je z naravnimi sredstvi pomagal vzpostaviti zdravo ravnovesje, ko se lahko človek sam pozdravi. Neravnovesja naj bi se najizraziteje kazala pri štirih telesnih tekočinah (kri, žolč, črni žolč in sluz) in naj bi bila neposredna posledica prehrane. Naravno je, da so te tekočine v ravnovesju (pepsis), njihovo neravnovesje (dyscrasia) je povzročalo bolezen, ki je napredovala do kritične točke (crisis), na kateri se je odločalo, ali bo bolezen premagala bolnika ali obratno. Naravne procese doseganja ravnovesja, ki so premagali bolezen, je imenoval ozdravitvena moč narave (vis medicatrix naturae).
Hipokrat je bil zdravnik z izjemno visokimi etičnimi normami. Njegovo osnovno vodilo so bile koristi in dobrobiti bolnika. Koncept etičnih norm se je, vsaj na manifestativni ravni, obdržal do danes. Podrobno je predpisoval vedenje in celo oblačenje zdravnikov, da bi čim bolj služili bolniku. Njegovo vrhunsko načelo pri zdravljenju je bilo: predvsem ne škoditi (primum non nocere). Ne narediti nič je bilo po Hipokratovem prepričanju tudi zdravilo.
Besedilo Hipokratove zaprisege je seveda zastarelo, neuporabno, tako da ne razumem njenega praktičnega pomena. Morda je besedilo aktualno v dveh točkah, in sicer:
  • da bom dietična načela po svoji vesti in vednosti uporabljal v prid bolnikov ter odvračal od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno;
  • da bom svoje življenje in vedo svojo varoval vseskozi neomadeževano in pošteno,
a glej ga zlomka, ravno pri teh etičnih normah se danes zdravniki najpogosteje pregrešijo.
Sodobni zdravniki o dietetiki ne vedo veliko, kaj šele, da bi jo uporabljali v prid bolnikov, katerih tudi ne odvračajo od vsega, “kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno”. O omadeževanosti in nepoštenosti številnih farmacevtskih zdravnikov je napisanih veliko knjig, spisanih veliko sodnih spisov in tej temi sem posvetil dobršen del pričujoče knjige.
Hipokrat je razumel, da je večina bolezni posledica načina življenja, predvsem prehrane. Kdor ne razume hrane, ta ne razume bolezni, je trdil. Njegov nasvet: hrana naj bo vaše zdravilo in vaše zdravilo naj bo hrana je menda ena največkrat citiranih izjav s figo v žepu. Zdravila, ki jih uporabljajo sodobni zdravniki, prihajajo s tekočih trakov v dobiček zagledane farmacevtske industrije, ki ji niso tuje najpodlejše metode zavajanja zdravnikov, bolnikov in državnih regulatorjev. Toda omenjeni nasvet o hrani kot zdravilu je še kako uporaben za nas v vsakdanjem življenju.
Sodobni zdravniki bi se morali odpovedati Hipokratu (on se jim ne more) in kot svojega “očeta” slaviti nekega drugega Grka, ki je živel približno 700 let kasneje. Za razliko od Hipokrata, ki je zagovarjal individualno obravnavo vsakega posameznega bolnika, je bil ta gospod prepričan, da je treba pripraviti zdravilo v natančnih odmerkih, ki bi vedno enako delovalo pri različnih bolnikih. Pripravljal je zapleteno sestavljena zdravila, pripravljena po natančnih recepturah po načelu, da zdravilo deluje proti bolezni. Postavil je temelje sodobne alopatske medicine. Njegovo zdravilo teriak je sestavljalo 70 različnih substanc in se je uporabljalo celo do 18. stoletja. Temu gospodu je bilo ime Galen in v njegovo čast se farmacevtski obrati po celem svetu, v katerih proizvajajo zdravila v manjših serijah, imenujejo – galenski laboratoriji. Prav iz galenskih laboratorijev so zrasle velike farmacevtske multinacionalke.
Dosledno zgodovinskemu izročilu bi bilo, da bi današnji zdravniki za svojega “očeta” vzeli Galena, medtem ko bi Hipokrata prevzeli zdravojedski kuharji, ki bi prisegali, da bodo dietična načela po svoji vesti in vednosti uporabljali v prid ljudi ter odvračali od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno, kar pomeni, da ne bi pripravljali hrane, ki bi utegnila biti škodljiva in nevarna.
Hipokrat ni oče sodobne medicine. Naj zdravila ostanejo v lekarni, če le lahko zdravite s hrano, je bila Hipokratova zapoved, ki jo farmacevtski zdravniki ne smejo spoštovati.  Spoštujejo jo lahko le kuharji.
Današnji zdravniki skrajno podcenjujejo vpliv prehrane in bi vsakega, ki bi zdravil s hrano, izključili iz zdravniške zbornice, mu odvzeli licenco in prepovedali opravljati poklic zdravnika. Če bi Hipokrat živel danes in bi želel zdraviti s hrano, bi moral biti kuhar. Že iz njegovih časov je znano dejstvo, da na naše zdravje bolj kot zdravila vpliva hrana, zato bi bil Hipokrat s ponosom in veseljem – kuhar.
Uvod
Zdravi so bogatejši od bogatih
Če berete to knjigo, pomeni, da vas zdravje zanima, in interes je pomemben prvi korak k spremembam. Spoznali boste usodno razliko med zdravjem in zdravljenjem, med skrbjo za zdravje in skrbjo za bolezen, med tistim, kar zdravstveni sistem za vas lahko stori, in tistim, kar lahko naredite sami. Spoznali boste, da ste edina oseba na tem svetu, ki je resnično odgovorna za svoje zdravje, in da za svoje zdravje lahko naredite več kot vsi drugi skupaj.
Skrbeti za odlično zdravje in dolgo življenje ni težko, ni zahtevno, ni drago. Le spremeniti je treba lastna prepričanja in navade, to pa je, priznam, težko, zato vam v knjigi ponujam številne rešitve. Vse je težko, dokler ne postane lahko! Razen bolezni, ki postaja vedno težja in težja in težja …
Zdravih ljudi ni več. Zdravje ne obstaja oziroma obstaja le kot iluzija, kot fikcija.
Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje zdravje kot “stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje, celovit in dinamičen sistem, ki je sposoben prilagajanja vsem vplivom okolja ter omogoča posamezniku in skupnosti opravljati vse biološke, socialne in poklicne funkcije in preprečevati bolezen, onemoglost in prezgodnjo smrt”.
Takšno definicijo smo sprejeli, jo učimo v šolah in promoviramo v družbi in po takšni definiciji smo vsi bolni ali zgolj navidezno zdravi. Vsi smo bolni, le da nekateri tega ne vedo. Družba je postala kolektivni pacient.
Tako kot smo zdravje zamenjali za zdravljenje, smo koristno hrano zamenjali za varno hrano. Država skrbi, da je na trgovskih policah varna hrana (kar ji pogosto ne uspeva), medtem ko proizvajalci stremijo k temu, da je hrana okusna in hitro pripravljena. To, da zaradi tega najpogosteje zbolevamo, ne skrbi nikogar. Če je še logično in naravno, da imata farmacevtsko-medicinska in prehranska industrija od tega velike dobičke, da vladarje zanimata moč in denar, je nenaravno, da to ne skrbi nas državljanov, ki vse to plačujemo.
Ustvarili smo navidezno blaginjo, ki nam siromaši in uničuje življenje. Zadovoljni smo na suhem in toplem, brez vojn in drugih strahot, siti in napiti, presrečni, ker lahko na velikih televizorjih gledamo ‘žajfaste’ nadaljevanke, šport, poročila o nesrečah drugih in reklame. Odtujeni od narave, drugih in samih sebe množično zbolevamo za boleznimi, katerih skupni vzrok je “sodobno življenje”. Mednje uvrščamo prehranske bolezni (to so skoraj vse kronične bolezni), stres, depresijo in druge oblike duševnega trpljenja.
Vprašanje vseh vprašanj je, zakaj na vse to pristajamo.
Zakaj vztrajamo pri slabem, čeprav vemo, da bo še slabše? Zakaj imamo občutek nemoči, zakaj dovolimo, da nas spreminjajo v počepnike, in zakaj pri vsem tem celo uživamo?
Zakaj se problemov osebnega zdravja lotevamo, šele ko zbolimo, in to najpogosteje z odpravljanjem simptomov, namesto da bi poiskali prave razloge za zbolevanje in jih začeli odpravljati?
Zakaj zaupamo nekomu, ki dokazano ni vreden zaupanja, zakaj verjamemo nekomu in v nekaj, če vemo, da nas bo najverjetneje izneveril ali da ne more izpolniti obljube?
Odgovori na ta in podobna vprašanja so ključ za razumevanje, kako deluje ta svet, zato sem veliko prostora v knjigi namenil prav omenjenim temam. Brez razumevanja, zakaj svet vidimo, kot ga vidimo, zakaj smo takšni, kot smo, zakaj funkcioniramo, tako kot funkcioniramo, zakaj in kako smo zasužnjeni z obstoječimi prepričanji in navadami, ne moremo spreminjati samih sebe, še manj pa sveta. Če ne zmoremo spreminjanja, so vse informacije odveč, razen tistih, ki potrjujejo, da imamo prav, vendar te ne prispevajo k osebni rasti, iskanju zdravja, sreče in smisla življenja. Prvi del knjige, v katerem pišem o tem, je torej ključen.
Šele takrat, ko spoznamo, da smo takšni, kot smo, zato, ker so nas mnogi vplivni ljudje v našem življenju od rojstva naprej programirali, določali naše vedenjske vzorce in sistem vrednot, se lahko sami prevzgojimo in reprogramiramo. Lahko bi bili bistveno drugačni, če bi živeli pri drugih starših v drugem okolju. Lahko spreminjamo svoja prepričanja in navade, če vemo, da smo tega sposobni in vredni. Šele na tej podlagi lahko zraste potrebna motiviranost in spreminjanje.
Šele ko smo pripravljeni videti svet drugače, spregledamo, da velika medicina niti ni velika, da ne zna pozdraviti nobene kronične bolezni, da je popolnoma odvisna do farmacije, farmacija pa od naše bolezni. Resnici, kakšna je sodobna medicina, kaj resnično dobro dela, kje se dela, da dobro dela, in kje dela škodo, je posvečeno poglavje o nemoči medicine.
Moj namen je en sam: da se znebimo iluzije o vsemogočni medicini – da dobro skrbi za naše zdravje in zdravi vse bolezni; če jih ne zdaj, pa jih bo zagotovo v prihodnosti. Ta iluzija je pogubna za posameznika in skupnost.
Z enakim namenom opisujem delovanje farmacevtskih tovarn. Znebiti se moramo iluzije, da zdravje prihaja z njihovih tekočih trakov, spoznati moramo mafijske metode njihovega delovanja, strahovitega vpliva na medicino, medije in politiko.
Spoznati moramo, da sodobna farmacevtska medicina povzroča veliko smrti, pohabljenj in bolezni.
Ne opisujem resnično velikih dosežkov sodobne medicine, ker to vsak dan počnejo drugi, ki pa o neuspehih govorijo kot o naključnih napakah ali spodrsljajih. Želim, da bi videli celotno sliko. Včasih je treba kakšen detajl na tej sliki prikazati črno-belo, saj tako lažje uzremo bistvo, kot če vse gledamo v številnih odtenkih sive.
Izjemno spoštujem zdravniški poklic, občudujem predanost bolnikom, cenim velike dosežke na številnih področjih, a vendar ne morem mimo dejstva, da temna stran medicine in farmacije pogosto ostaja neosvetljena in da se vztrajno povečuje in nas ogroža.
Znanstveniki, strokovnjaki in laiki vemo, da je naše zdravje pretežno odvisno od načina življenja, predvsem od hrane. Ocene, ali je to 75 ali 90 {a78d5f53d259b2c66e82c101a97eff0144e51bafd67a28e8dd8d1dbceacb9372}, so nepomembne. Noben dejavnik zdravja ne vpliva na naše zdravje tako mogočno in tako množično kakor hrana. Če je to tako jasno, zakaj se o tem ne učijo na medicinskih ali farmacevtskih fakultetah? Tako kot jim zaupamo v primeru zdravil, jim zaupamo tudi pri prehranjevanju, a oni o tem ne vedo veliko. Njihove informacije so enake zapisanemu v uradnih smernicah zdravega prehranjevanja, katerih posledice vidimo na vsakem koraku in zaradi katerih imamo premalo zdravnikov in premalo bolnišnic.
Kako je možno, da imamo o nečem, kar tako usodno vpliva na naše zdravje, tako malo znanja, toliko nasprotujočih si informacij, izsledkov znanstvenih raziskav, strokovnih priporočil. Kdo ustvarja to zmedo in komu koristi?
Ko sem avtorja neke svetovne uspešnice povprašal, ali obstajajo kakšna novejša dognanja, rezultati kakšnih novih raziskav, je prepričljivo odgovoril: “The truth is immortal!” (“Resnica je nesmrtna!”)
Katera resnica je nesmrtna? Kdo ima zmeraj prav? Zelo sem se trudil dokopati do teh resnic, ki vam jih posredujem v pričujoči knjigi. Skupek teh večnih prehranskih resnic sem poimenoval zdravojedstvo. Za lažji prehod na zdravojedstvo sem napisal tudi Zdravojedski praktikum, s pomočjo katerega se boste zlahka sami naučili pripravljati na stotine različnih jedi.
Toda zdravje ni odvisno zgolj od hrane, zato sem dodal še nekaj svojih pogledov na stres, telesno aktivnost, duhovnost ipd.
Na tako velik projekt, kot je ta knjiga, bi bila ponosna tudi številčnejša ekipa ljudi, kaj šele en sam avtor. Tudi jaz mu ne bi bil kos brez izdatne pomoči sina Lea, žene Slavice, sestre Melite in prijatelja Marina ter drugih, ki so prispevali, da je ta knjiga še boljša. Njim gredo zasluge za veliko dobrega v njej, odgovornost za vse napisano pa je izključno moja.
Predgovor
Časi zlate, diamantne ali naftne mrzlice so preteklost, nastopilo je obdobje, kjer je vir največjega bogatenja postalo človeško telo. Sodobni rudniki “zlata in diamantov” so postala naša telesa. Potreba po stalnem hranjenju in želja po čim bolj zdravem in daljšem življenju na eni strani ter nezmožnost samooskrbe s hrano in preprečevanje ali zaničevanje naravnih načinov zdravljenja na drugi strani so zlate kokoši sodobnih kapitalistov, ki jim vsak dan nosijo večja zlata jajca.
Do neke mere smo še vedno pravno formalno lastniki teh “sodobnih zlatokopov” in še vedno imamo pravico izbire. Ta pravica pa se kaj kmalu izkaže kot navidezna pravica do izbire med različno hrano in različnimi načini zdravstvene oskrbe. Resnično lahko izbiramo med podobnimi proizvajalci podobno pakirane hrane, med podobnimi načini zdravljenja s podobnimi zdravili. V prijetni brezbrižnosti prepuščamo drugim, da predpisujejo in svetujejo, kaj je za nas dobro, koristno ali zdravo. Nikoli doslej nismo bili deležni takšne skrbi, nikoli ni bilo tako pestre ponudbe in nikdar doslej ni bilo toliko bolnih, lačnih, žejnih, nesrečnih in samomorilnih.
Nosečnost in rojstvo otroka dojemamo kot medicinski uspeh, smrt pa kot posledico dokončne nezmožnosti farmacevtskega zdravljenja. Tudi vse, kar je med spočetjem in smrtjo, postaja področje vpliva farmacevtske medicine. Medicina postaja monopolni represivni aparat, ki nas “zdravi” brez našega dovoljenja ali celo v nasprotju z njim, pri čemer le sledi globalnim trendom kapitalizma, kjer je vse blago: življenje in smrt, zdravje in bolezen, hrana in lakota, vojna in mir.
Država namesto krepitve obveščanja in ozaveščanja prebivalstva, kako naj samo čim bolje skrbi za svoje zdravje in tudi svojo bolezen, ustvarja razmere, kjer to počne nekdo, ki po logiki razmer skrbi najprej za svoj dobiček.
Vse je postalo predmet skrbi medicinske industrije: nespočetje (kontracepcija), spočetje, nosečnost, rojstvo, staranje, umiranje, spanje, sončenje, prehrana, postenje, debelost, stres … in seveda preprečevanje in zdravljenje bolezni. Farmacevtska medicina ne skrbi več zgolj za bolne, njeni pacienti postajajo tudi zdravi državljani. Podredila si je ne le posameznike, še država je postala ena velika bolnišnica, družba pa kolektivni pacient. Terapevtska država je spodbujevalka in zaščitnica nasilnega osvajalnega pohoda medicine. Po vzoru državne medicine tudi državni organi, zadolženi za hrano, predpisujejo, kaj morajo jesti otroci v jaslih, vrtcih in šolah, kaj bolniki v bolnišnicah. Naivni državljani, prepričani, da država dobro skrbi za naše interese, takšno prehranjevanje sprejemamo kot ustrezno, koristno in zdravo.
Pričakovali bi, da bi ta vseobsegajoča, globoka, marketinško in finančno izjemo podprta dejavnost, ki se izvaja tudi pod grožnjo državnih sankcij, prispevala k vsesplošni blaginji, ki bi jo merili z zmanjšanjem števila bolnikov, manjšo porabo zdravil, manjšim številom bolniških izostankov, večjim deležem srečnih in zdravih posameznikov.
Nasprotno: na vsakem koraku vidimo, da sodobni farmacevtski, medicinski in pre-hranski establišment ne uresničuje naših pričakovanj.
Vsako leto multinacionalke porabijo milijarde evrov, da nas prepričujejo, kako kakovostno skrbijo za naše zdravje, da je industrijsko pripravljena hrana zdrava in kako-vostna, kako medicina napreduje, kako neznansko velike dobičke farmacija namenja raziskavam, kar naj bi prispevalo k našemu zdravju in odkritju zdravil za zdaj neozdravljivih bolezni. Posledice te velike skrbi so pogubne. Število kroničnih bolnikov nenehno narašča, za zdravljenje namenjamo več denarja, čakalne vrste se daljšajo, število duševno trpečih eksponentno raste. Vsako leto potrebujemo več zdravnikov, medicinskih sester, zdravstvenih inženirjev in tehnikov, bolnišnic, novih zdravil, operacij, aparatur … Več kot je zdravnikov, bolnišnic in zdravil – manj smo zdravi! Bolj kot skrbijo za naše zdravje – bolj smo bolni!
Država ne ščiti interesov državljanov, ščiti interese tistih, ki so financirali volitve in prihod na oblast. Izdali so naše zaupanje in zdaj je čas, da ponovno jasno in glasno povemo, kaj od strokovnjakov in znanstvenikov pričakujemo, celo zahtevamo. Nismo njihovi talci, ta planet ni njihov laboratorij ali peskovnik.
Pogubno bo, če bomo obtičali v vlogi pasivnih kupcev “zdravil” in “zdrave hrane” ter dovolili, da nas izločijo pri odločanju o naših življenjih in življenjih naših potomcev.
Čevljev nikar naj ne sodi le čevljar!
 
“Le čevlje sodi naj Kopitar!” je duhovito, a ne preveč izvirno, zapisal France Prešeren, ko je opozoril, da naj o strokovnih vprašanjih sodijo le strokovnjaki. Veliko pred njim so stari Rimljani opozarjali, da naj o čevljih sodi čevljar, kar je takrat veljalo, enako kot pri Prešernu, predvsem za področje umetnosti oz. kulture.
Od tistih časov naprej je bil ta pregovor velikokrat zlorabljen za zaščito interesov skupine strokovnjakov in za diskvalifikacijo tistih, ki niso bili zadovoljni z njihovimi izdelki ali storitvami. Lažje je bilo reči “ti nisi strokovnjak, zato bodi tiho,” kot priznati napako, odgovarjati zanjo ali pa se ukvarjati z argumenti. Namesto argumentov – diskvalifikacija.
Pri čevljih niso pomembni le čevljarji. Pomembna je noga in ta najbolje oceni, ali so čevlji pravi. Ni treba biti čevljar, da veš, ali so čevlji pretesni, prehitro razpadejo ali so zgolj neudobni. Kako bi bilo zanimivo: pridete k čevljarju in rečete, da vas čevelj žuli, on pa odvrne: “Ali ste čevljar? Niste! Potem o čevljih ne morete soditi! O čevljih naj sodi le čevljar!”
Čevljev nikar naj ne sodi le čevljar. Čevlje sodi naj – noga! Ta najbolje ve, kako dober je čevljar. Vztrajanje na “čevlje naj sodi le čevljar” je lahko racionalno in upravičljivo, ko gre za čisto strokovno-tehnična vprašanja, kot je na primer, katero lepilo uporabiti pri nekem materialu.
Ljudje smo pač ljudje ne glede na poklice: smo odlični in slabi, natančni in površni, odgovorni in neodgovorni, naduti in skromni, intelektualno radovedni in intelektualno leni, objektivni in subjektivni, pošteni in nepošteni. To velja za čevljarje, odvetnike, zdravnike, politike, duhovnike, gospodinje, kuharje in vse druge. Nikdar ne smemo nikomur verjeti kar tako, še posebej ne takrat, ko se sklicuje na “le čevlje sodi naj čevljar”. Čevljev nikar naj ne sodi le čevljar!
O storitvi naj sodi naročnik!
 
Ali si lahko samo predstavljate, v kako nesrečni družbi bi živeli, če bi o čevljih sodili le čevljarji, pravniki o pravici, ekonomisti o denarju, agronomi o sadju in zelenjavi, zdravniki o zdravju? Večina bi imela premajhne ali prevelike čevlje, največ pravic bi ime-
li pravniki, ekonomisti bi bili najbogatejši, jedli bi le tisto, kar drugim zraste na njihovih vrtovih in kar nam nekdo reče, da je za nas dobro, bolnišnice bi bile prepolne bolnikov. Morda res nismo zelo daleč od takšne družbe, a ravno to nas zavezuje h kritičnemu pre-misleku in aktivnostim za boljšo družbo.
Povsem legitimni in naravni so poskusi zapiranja stroke pred kritičnimi uporabniki. Razumeti moramo naravno težnjo, da se čim več napak skrije pod plašč strokovnosti in stran od laične javnosti. Še bolj pomembno je razumeti, da je to početje za uporabnike (naročnike in plačnike) nevarno. Na številnih področjih smo spoznali to nevarnost in vloženih je bilo veliko naporov, da imamo varuha človekovih pravic, ki ni ne pravnik ne politik, demokratični standard je, da notranji minister ni policist ali da obrambni mini-ster ni vojak. Najbrž bo nekoč demokratični standard, da minister za zdravje ne more biti zdravnik! Kako dolgo je trajalo, da smo dobili varuha bolnikovih pravic, pravico do drugega zdravniškega mnenja, pravico do izbire zdravnika ipd. Družbenega, civilnega in laičnega nadzora nad neko celotno stroko in posameznimi izvajalci ni nikoli dovolj, posebej ga je premalo na področju zdravja.
Velikokrat sem bil tudi s strani intelektualcev deležen opominov, naj ne govorim in pišem o stvareh, za katere nisem formalno strokovno kvalificiran. Kot kronski dokaz, da imajo prav, navajajo, da se nihče ne bi pustil operirati frizerki in frizirati kirurgu. Na prvi pogled simpatična in jasna, v bistvu pa podcenjujoča in primitivna prispodoba, še bolj utrjuje nevarno prakso cehovskega zapiranja pred kritično javnostjo. Še izkušenemu in uglednemu televizijskemu novinarju v oddaji o cepljenju uide vprašanje nasprotniku obveznega cepljenja, kaj je po poklicu. Ko je gospod odgovoril, da je tehnik, je bil izid dvoboja jasen: zdravnik, torej strokovnjak, 1, tehnik, tj. nestrokovnjak, 0. Navzlic temu, da pogovor ni potekal o strokovnih rečeh: odmerkih, kombiniranju in načinih cepljenja ter drugih stvareh, povezanih s tehnologijo cepljenja, ampak o rečeh, ki zanimajo javnost in o katerih moramo razpravljati tudi nezdravniki: kakšne dokaze imamo o koristnosti cepiv, koliko časa cepiva učinkujejo, kakšne neželene posledice imajo ipd. Ne glede na to se vplivni novinar ni postavil v bran interesu javnosti, ampak stroke.
V svojem blogerskem zapisu o cepljenju vplivni zdravnik prof. dr. Ihan zapiše: Če bi anonimni dvomljivec kot vzrok za padec letala na primer razglasil varčevanje pri številu letalskih motorjev, ne bi dobil niti sekunde medijske pozornosti, dokler svoje teze ne bi utemeljil z logiko in izračuni, ki jih uporabljajo konstruktorji letal.
Med resnimi mediji preprosto ni urednika, ki bi v enakovreden položaj za in proti postavil stoletno tehnološko tradicijo, ki je izdelala že milijone letal, ter na drugi strani samooklicanega fantasta, ki bi o letalstvu želel razpravljati v svojih nikomur razumljivih metaforah.
Odprta družba želi participacijo in debato, ampak debata mora biti v dogovorjenem družbenem diskurzu, ki ima težo. To je morda ideologija učinka, ampak hvalabogu. Brez nje si danes nihče ne bi upal na letalo.
Ta nadvse nekorektna prispodoba z letalskimi motorji ima namen diskvalificirati nezdravnike, ki naj ne bi bili zmožni “dogovorjenega družbenega diskurza”. Predlagani strokovni diskurz o motorjih (ali naj ima letalo dva ali štiri motorje) je primerljiv z diskurzom o številu cepljenj (cepiti dva- ali štirikrat). To ni tema za javni diskurz, uporabnikov to ne zanima. Uporabnikov ne zanima število motorjev ali število cepiv, zanima nas varnost letenja in cepljenja in za to ni treba biti letalski inženir ali zdravnik.
Ni treba biti letalski inženir, da bi vedel, koliko letal je padlo. Če se v večini pri-merov izkaže, in to lahko vidijo tudi laiki, da letala padajo zaradi odpovedi motorja, dogovorjen in nujen družbeni diskurz ne zadeva števila motorjev, ampak varnost letenja. Zloraba najhujše vrste je pozivanje v imenu znanosti “zaupajte nam”, ne da bi dokazali, da so vredni zaupanja. Strašljivost te primerjave je poskus določanja, kaj je “dogovorjeni družbeni diskurz”, in razglašanje takšnega vsiljenega diskurza kot že sprejetega. Tovrsten diskurz ni bil nikoli dogovorjen in upam, da nikoli ne bo, a mnenjski voditelji s področja stroke (v tem primeru medicine) nam podtaknejo svojo željo kot dejstvo. Čez nekaj časa se nihče ne bo spraševal, na čem temelji to dejstvo, sprejeli pa ga bodo kot nekaj, kar je samo po sebi umevno in neproblematično. Po mnenju vplivnega zdravnika in profesorja na medicinski fakulteti naj bi se bilo dovoljeno pogovarjati le tehničnim strokovnjakom (ti naj bi bili edini sposobni sodelovati v “družbeno dogovorjenem diskurzu”), vsi drugi naj bi bili nevarni paranoiki. Tako nas obravnavajo v javnih nastopih in tudi v ordinacijah: zdravniki naj bi vedeli, kaj je za nas najkoristnejše, državljani pa smo lahko le ubogljivi objekti.
Ideologija učinka na področju zdravja zahteva natančno definicijo, kaj kot posamezniki razumemo kot želeni učinek. Zaželeni učinek ni zdravljenje, ampak zdravje, ni trajanje, ampak kakovost življenja. Edino naročniki storitve določamo, kaj je želeni učinek, in edino mi lahko sodimo o izvedbi naročene storitve (torej o učinku) – to velja tudi in predvsem za storitve zdravljenja.
Bolniki naročamo zdravje in ne zdravljenja
 
Tako kot letalski potniki ne naročajo prevoza z letalom z določenim številom motorjev, bolniki ne naročamo postopkov, ne smernic, ne protokolov. Prav tako ne naročamo zdravil, temveč končno rešitev – ozdravitev oziroma zdravje, zato z vso pravico sodimo o uspešnosti končnega izida. To je naravno pravo in noben dogovorjeni družbeni diskurz, tudi če bi bil opredeljen, ne more biti nad to naravno pravico.
Moramo postati bolj zahtevni, samozavestni in odgovorni. Pri določenih strokovnih vprašanjih niti stroka ni enotna in tudi ne more biti, saj zdravljenje ni eksaktna znanost. Zdravnik (ali zdravniške ekipe) tehta, s kakšno verjetnostjo in v kakšnem obsegu bo neko zdravilo ali postopek prispevalo k ozdravitvi ob hkratni škodi, ki jo bo bolnik pri tem utrpel. Vsekakor gre za subjektivno presojo. Upravičeno lahko zahtevamo, da nam vsakič znova zdravstveni strokovnjaki predstavijo različne strokovne ocene in prognoze uporabe različnih postopkov ali zdravil. Normalno je, da se posamezni strokovnjak opredeli za kakšno od variant in predstavi svoje argumente, narobe pa je, kadar drugačno mnenje zamolči, ga prezre ali celo diskvalificira brez argumentov. Ne samo da je narobe, nevarno je za naše zdravje!
Obstaja veliko področje medicine (skrbi za zdravje), ko ni treba biti zdravnik ali zdravstveni delavec, da bi razumel, kako kaj deluje in zakaj. Vztrajno si moramo prizadevati, da je to področje vsak dan obsežnejše. Zdravniki se učijo iz literature, ki ni dostop-na in razumljiva samo njim. Po drugi strani smo ljudje vsak dan bolj izobraženi, bolj obveščeni, bolj ozaveščeni in se lažje naučimo tudi strokovnih stvari. Še pred nekaj desetletji si nihče ni sam meril krvnega tlaka, danes si sami merimo krvni sladkor, določamo odmerek inzulina, celo sami dializiramo (peritonealna dializa) ipd. Zdaj lahko mimogrede pridobimo številne informacije in izvemo za drugačna mnenja drugih zdravnikov. Neredko lahko bolnik o konkretni bolezni ve skoraj toliko kot zdravnik. Če nekemu zdravniku predstavimo nasprotno mnenje drugega zdravnika, potem gre v prispodobi za odnos “čevljar proti čevljarju” in nihče nima pravice reči, da se kot laiki vmešavamo v strokovne reči.
Vsako zdravljenje mora biti hkrati samozdravljenje, pri katerem potrebujemo strokov-
no podporo, ki zajema tudi izobraževanje, vključno s predstavitvijo zanesljivih virov informacij. Upravičeni smo do strokovnih argumentov, ki jih razumemo, in ne smemo dovoliti, da je edini argument bela obleka oz. stetoskop okoli vratu.
Državljani hočemo biti zdravi
 
Državljani imamo pravico živeti v okolju, ki ne škoduje našemu zdravju. Ali onesnažen zrak vpliva na naše zdravje, ni strokovno vprašanje, o katerem naj bi imeli pravico razpravljati in odločati le strokovnjaki. Za državljane je manj pomembno, ali je zrak (voda, prst) onesnažen s to ali ono kemikalijo, ne zanimajo nas kemične reakcije in druge strokovne reči. Če je v nekem kraju tovarna in krajani dvakrat pogosteje zbolevajo za rakom, je treba tovarno zapreti in okolje sanirati. Strokovnjaki naj odločijo, kako tehnično opraviti sanacijo.
Državljanom ni treba vedeti za kemično sestavo posamičnih hranil, za potek metabolizma, ki je tudi vrhunskim strokovnjakom še vedno enigma in ga ne razumejo v celoti. Če vsako leto vse več ljudi postane predebelih, če vse pogosteje zbolevamo za boleznimi, ki so neposredna posledica prehrane, imamo pravico trditi, da je s hrano, ki jo najpogosteje uživamo in nam jo predstavljajo kot zdravo, nekaj narobe. Imamo pravico do informacij, katera hrana je zdrava, in pravico do lahkega dostopa do te hrane, posledice pa morajo biti vidne v vsakoletnem zmanjševanju števila bolnikov.
Ko padeš z drevesa
 
Ko je v neki zgodbi iz zen budizma modrec padel z drevesa, je rekel: “Nočem zdravnika, pripeljite mi nekoga, ki je padel z drevesa!” in tako poudaril pomen izkušenj drugih ljudi z enakimi težavami. Danes so nasveti in izkušnje ljudi, ki so imeli enake ali podobne zdravstvene težave, hitro dostopni: pogovor v zdravstveni čakalnici, društvih bolnikov, na spletnih forumih, blogih, v časopisih in predvsem knjigah. Hitro lahko veliko zvemo tudi o učinkovitosti posameznih postopkov ali zdravil. Seveda je treba biti pri izbiri vira informacij previden in zdravorazumsko nezaupljiv do informacij, pri katerih ne moremo preveriti avtentičnosti, strokovne in moralne kompetentnosti avtorja. Šele tako bomo lahko postali odgovoren in zahteven pacient, ki zna iz katerekoli oblike zdravljenja izvleči največjo korist zase.
Prebujanje iz zasanjanosti o lahkotnem in brezbrižnem življenju, v katerem bodo drugi skrbeli za naše dobro, je postalo svetovni mega trend. Morda res še ni prepozno. S tem optimizmom in željo, da bi skromno prispeval k temu gibanju, sem se lotil pisanja te knjige.
Odgovori na napačne izzive so napačni odgovori
 
Medicina z vsemi svojimi vejami in farmacija sta se enako kot drugi družbeni podsi-stemi (npr. prehranska industrija ali banke) odzivali na izzive svojega časa. Nista nastali kot samostojni projekt zlobnih osebkov, ki so hoteli škoditi vsem.
Ker so bili izzivi napačni, smo dobili napačne reakcije. Hoteli smo imeti več, kot zaslužimo, in imamo dolžniško (bančno) krizo. Hoteli smo jesti hitro in “okusno” in imamo prehransko in zdravstveno krizo. Hoteli smo takojšnjo rešitev za zdravstvene težave, zato imamo krizo zdravstva in zdravja. Kot vsa druga podjetja so tudi medicinska, farmacevtska in prehranska izkoristila poslovno priložnost. Sčasoma so krepila svoj vpliv, povečevala število kupcev in obseg potrošnje pri obstoječih kupcih. Obnašala so se torej povsem racionalno in legitimno v danem družbenem kontekstu. Naše nezdravo norenje v potrošništvo, v “imeti in imeti”, pospešeno s strani industrije, je ustvarilo nezdravo družbo, nezdravo hrano in nezdravo medicino.
Moje pisanje ni uperjeno proti farmaciji ali medicini, vsaj ne v tistem delu, ki obsega korenine in vzroke njunega nastanka. Od njiju ne pričakujem nobenih samokritičnih reakcij ali samosprememb, ki bi bile v našo korist in njihovo škodo. Tako naiven nisem in vem, da bi to bila čista iluzija.
Knjiga je poskus odstiranja resnice, poskus, da bi bralci kot zainteresirani državljani uvideli, kako in zakaj so nam stvari ušle z vajeti ter kako se spreminjajo v svoje nasprotje in grožnjo, da bodo v celoti zagospodarile našim življenjem. Upam, da je še čas za spremembe, a prevelik optimist nisem. Odvisno je od nas. Samo naše spremenjeno obnašanje lahko ustvari zadosten pritisk za spremembe pri drugih.
Spremembe so možne le, če ustvarimo drugačno moč – moč, ki se ne meri z denarjem. To je moč lastnega znanja, moč aktivne odgovornosti za tisto, kar nam je pomembno. Šele ko prevzamemo odgovornost za svoje življenje, svoje zdravje, svojo bolezen in svojo usodo, postanemo odrasli, odgovorni in svobodni ljudje. Dotlej naivno otročje čakamo, da nam bo nekdo drug (simbolni oče) pomagal in reševal naše težave. Odrasli ljudje se zavedajo, da na tem svetu vsak rešuje le svoje težave in skrbi za svoje interese.
Kot kritični intelektualec ne pristajam na frazo, naj o čevljih sodi le kopitar, ali na “dogovorjeni družbeni diskurz”, ki bi zagotovil intelektualni monopol tehnokratom.
S prstom pokažem predvsem na nas same, ki sprejemamo vlogo pasivnih, nemočnih, nezahtevnih in nezainteresiranih, kot da nam sploh ne bi bilo mar lastnega zdravja. Pokazal bom, kaj so temeljni vzroki zbolevanja. Spoznali boste dejansko (ne)moč sodobne medicine in s prstom bom pokazal na tiste, ki ne skrbijo za naše zdravje in dobro počutje, čeprav vztrajno trdijo drugače. Pokazal bom na škodljivo prakso državnih in drugih institucij, ki bi morale ščititi državljane, predvsem tiste, ki se sami ne morejo oziroma ne znajo. S prstom bom pokazal tudi na tisto, kar bi nam brezpogojno koristilo in hkrati nikomur škodilo.
Nekoč je neki pesnik zapisal: Samo norec v prst gleda, ko ta luno kaže. Ne glejte v moj prst. Niso krivi prinašalci slabih novic. Slaba novica je lahko dobra novica, če jo razumemo in se iz nje nekaj naučimo.
Če parafraziram Tolstoja, resnične besede niso prijetne, prijetne niso resnične. Koristno ni zmeraj prijetno in prijetno ni vedno koristno. Poslanstvo te knjige je sporočiti koristno resnico, ki lahko postane prijetna.
Ne pričakujte sprememb
Ne pričakujte, da bodo sedanji zdravniki, nutricionisti, dietetiki in drugi prehranski strokovnjaki, prehranski guruji in terapevti, učitelji in profesorji stopili pred kamere, učence, študente, bolnike in državljane ter rekli: “Oprostite, motil/a sem se. Vse, kar sem do zdaj govoril/a o prehrani, moram popraviti.”
Ne pričakujte, da bodo farmacevtski zdravniki javno sporočili: »Mi vaših kroničnih bolezni ne znamo pozdraviti. Sami jih lahko preprečite in mnoge tudi pozdravite, a tega se morate naučiti.«
Ne pričakujte, da bodo kuharji rekli: “Oprostite, pripravljali smo sicer okusno hrano, a za vaše zdravje škodljivo. Tega ne bomo več počeli.”
Ne pričakujte, da bodo politiki sprejeli zakon, s katerim bodo prepovedali proizvodnjo in prodajo zdravju škodljive hrane, da bodo lastniki restavracij spreminjali jedilne liste, trgovci praznili police.
Ne pričakujte od založnikov, da bodo prenehali izdajati časopise in knjige s škodljivimi nasveti in recepti.
Ne pričakujte od tistih, ki leta in leta dopovedujejo, da je njihova dieta edina prava, uspešna in varna, da bodo naenkrat rekli: “Oprostite, nisem imel/a prav.”
Vsi ti ljudje so prav tako ujetniki svojega uma, prav tako so zasužnjeni s svojimi prepričanji in navadami. Mnogi imajo močne finančne interese in so eksistenčno odvisni od sedanje prehranske teorije in prakse. Kaj pa ugled in čast? Kdo jim bo v prihodnosti še verjel, če bodo priznali, da so se motili do zdaj?
Vsi bodo trmasto zagovarjali tisto, kar so zagovarjali doslej, ne glede na število in težo znanstvenih dokazov in ne glede na število bolnih in umrlih. Ne pričakujte sprememb pri drugih. Sami bodite sprememba.
Od česa je odvisno zdravje
Če želimo skrbeti za svoje zdravje, moramo vedeti, od česa je to odvisno.
Pet velikih področjih, od katerih je odvisno naše zdravje:
1. misli in čustva,
2. hrana (pijača je tekoča hrana),
3. fizična dejavnost,
4. vplivi okolja, zrak,
5. dednost in drugo.
Vse raziskave kažejo, da je vpliv genov majhen. Ne podcenjujem pomembnosti dednosti, vendar opozarjam na rezultate raziskav, ki kažejo, da je vpliv genov le od enega do treh, morda petih odstotkov. Kdaj, če sploh, bodo kakšni geni prišli do izraza, je odvisno predvsem od drugih štirih dejavnikov. Zakaj ne naredimo dovolj za preprečitev neželenega izražanja genov?
Pogosto smo pri vplivih okolja nemočni ali zelo omejeni. Težko se izognemo elektromagnetni onesnaženosti, ni pa nam treba imeti v žepu mobilnega telefona, morda res ne moremo prestaviti daljnovoda ali zamenjati stanovanja, a ni nam treba imeti električnih napeljav ali aparatov ob glavi v spalnici. Če ne moremo odpraviti škode, zakaj je vsaj ne zmanjšujemo? Zakaj ne spoznamo nevarnosti iz okolja in zakaj ne ukrepamo?
Skrb za telo je najpreprostejša, najmanj zahtevna, vendar najpogosteje zanemarjena. Vsakdo se lahko v nekaj urah nauči osnovnih telesnih vaj, ki zagotavljajo dobro telesno kondicijo. Kljub vedenju o izjemni pomembnosti telesne aktivnosti je večina ljudi povsem pasivnih. Zakaj ne skrbimo za svoje telo?
Skrb za hrano je zahtevnejša, a vseeno se lahko vsaka odrasla oseba, ki je sposobna samostojnega življenja, v nekaj dneh nauči osnov zdravega prehranjevanja, pitja, dihanja ipd. Mnogi o tem veliko vedo, pa vseeno vnašajo v svoje telo napačno hrano ob nepravem času, uporabljajo škodljive pijače, kadijo, prekomerno jemljejo zdravila. Zakaj
ne pazimo, kaj vnašamo v svoje telo?
Skrb za misli in čustva je najzahtevnejše in tudi najpomembnejše področje. Tukaj se skrivajo odgovori, zakaj ne ukrepamo na drugih področjih. Vsak dan nastaja veliko knjig, zgoščenk, filmov o osebnostnem razvoju, osebni rasti, moči misli, meditaciji. Tisočletja stare resnice le preimenujejo in jih prodajajo kot novo duhovnost. S knjigami, zgoščenkami, seminarji o veri, verovanju, moči misli in podobnem so mnogi obogateli: od ameriškega duhovnika, ki je postal svetovno slaven, do
številnih novodobnih pop psihologov, motivatorjev, verskih in duhovnih gurujev, samooklicanih vidcev, prerokov …
Prepričujejo nas, da zmoremo prav vse, če se bomo le mentalno in čustveno pravilno usmerili. Nekateri hitro sprejmejo in začnejo delati “na sebi”, drugi nejeverno odmahnejo: to ne more biti res. Vse več ljudi kopiči informacije, spoznavajo različne tehnike, ampak vse ostane na ravni večje obveščenosti. Zakaj je nekdo, ki prebere vse knjige ouspehu, sreči in bogastvu, še vedno nesrečen, neuspešen in reven? Veliko vedeti še ne pomeni biti moder. Zakaj se, kljub vsemu, ne zgodijo spremembe na področju misli in čustev?
Zato, ker ne vemo ali pa ne znamo upravljati s tem, kar vemo, in ker ne vemo, kako deluje naš um in kako deluje naše telo. Zaradi tega bom nekaj naslednjih strani posvetil kratkim razlagam, kako pridobivamo znanja, kako razmišljamo, zakaj smo v nekaj prepričani, zakaj in v kaj verujemo, kako se odločamo …, kar vse vpliva na naš pogled na svet in naše mesto v njem. Po tem splošnem razumevanju in videnju vsega vrednotimo informacije, ki jih dobivamo iz okolja, in tako med drugim skrbimo za zdravje in za zdravljenje.
Temelj našega delovanja je naše prepričanje o samem sebi – samopodoba. Večina ljudi ima slabo mnenje o svojih sposobnostih in močeh, kar jih dela nesamozavestne, boječe in poslušne. Še tisto samozavest, ki jo premoremo, izgubimo, ko smo bolni in ko se znajdemo v vlogi pacienta.
Naše mnenje o lastni nemoči ni dejstvo, je zgolj prepričanje, ki so nam ga vcepili drugi. Nemočni smo, dokler tako mislimo in temu verjamemo. Ko se zavemo svoje moči, si upamo zaplavati v življenje, se spreminjati, se učiti, se zoperstaviti vsem in vsakomur, ki bi nas hotel kakor koli raniti ali nam škoditi.
Eden glavnih namenov te knjige je tudi v tem, da v vas prebudim spoznanje o lastni moči, da vas spomnim, kako neskončno ste vredni in pomembni. Ljubezen do sebe in samospoštovanje, h katerima vas nagovarjam, sta ključna pri iskanju ljudi, hrane, zdravil …, ki bodo prispevali k vašemu zdravju in vaši sreči, do katere ste po vseh zakonih narave upravičeni kot vsak drug.
Prodana farmacija
Če so bili nekdaj farmacevti predani iskanju pripravkov za ozdravitev (pravih zdravil), so zdaj prodali dušo sodobnemu hudiču, ki se imenuje dobiček. Lastniki in upravljavci farmacevtskih podjetij niso farmacevti (tisti, ki se ukvarjajo z zdraviloslovjem, lekarništvom, kar farmacija izvorno je) – so podjetniki, investitorji, kapitalisti.
V svetu kapitalizma se morajo tudi farmacevtska podjetja podrejati splošnim zakonitostim delovanja družbe, sicer propadejo. Cilj vseh podjetij, tudi farmacevtskih, je ustvarjanje in povečevanje dobičkov. To je preprosta resnica, ne glede na osebna prepričanja, vrednote, želje ali izjave zaposlenih, lastnikov ali koga drugega. Mnogi še vedno vidijo farmacevtska podjetja kot organizacije, ki skrbijo za naše zdravje, ponosni so na njihove dobičke in prepričani, da jih namenjajo raziskavam, ki bodo koristile našemu zdravju.
Nekaj dejstev, ki jih je koristno poznati.
  1. Lastniki farmacevtskih podjetij niso dobrotniki, ki jim je mar za vaše ali moje zdravje in so zanj pripravljeni žrtvovati del svojega premoženja. To so osebe, ki so lastniki tudi drugih podjetij (tobačnih, naftnih, prehranskih, orožarskih itd.), bank in/ali zavarovalnic. Lastniki podjetja so tisti, ki odločajo o razvoju, dobičku, raziskavah – zaposleni (direktorji, znanstveniki, farmacevti, zdravniki in drugi) so njihovi uslužbenci in izvrševalci njihovih ukazov.
  2. Gonilna sila, osnovni cilj, ni skrb za zdravje, ampak povečevanje dobičkov lastnikov delnic. Usoda in plače vodilnih menedžerjev niso odvisne od prispevka k našemu zdravju, ampak od prispevka k premoženju lastnikov, kar usmerja delovanje vseh zaposlenih.
  3. Največji del dobička ostaja lastnikom, najvišji stroški poslovanja so stroški reklame in prodaje, ne razvoja novih zdravil.
  4. Tako kot je v prehranski industriji posel lakota, v orožarski vojna, je v farmacevtski industriji posel bolezen. To je popolnoma legitimno in legalno, problem je, da tega ne vidimo na ta način.
  5. Vir dobička je nezdrav organizem: človeški, živalski ali rastlinski. Vzdrževanje bolezenskega stanja, in ne ozdravitev, zagotavlja trajanje posla in rast farmacevtske industrije. Namesto zdravja imamo le “bolezen pod nadzorom” in dolga umiranja. Bolezen, ki traja, je vir dobička.
  6. Za povečevanje prodaje farmacevtska industrija širi seznam bolezni oziroma simptomov, ki jih je treba zdraviti, ter znižuje kriterije, ko lahko neko stanje označimo za bolezen, torej potrebno zdravljenja. Poleg iskanja novih bolezni je osnovna usmeritev prodaja farmacevtskih pripravkov zdravim ljudem, ki naj bi jim grozile zdravstvene nevarnosti (visok krvni tlak, holesterol, trigliceridi itd.)
  7. S simptomatskim zdravljenjem (odpravljanje simptomov) zdravila ne le ne pozdravijo bolezni, ampak povzročajo nove, ki so dodatni vir zaslužka.
  8. Največji vir dobička so patentirana zdravila, ki omogočajo monopolno prodajo. Namesto novih zdravil nastajajo kozmetični popravki obstoječih, ravno toliko, da jih lahko ponovno patentirajo. Vsaka država bi se lahko uprla tej goljufiji, kot se je Indija, ko je zavrnila ponovno patentiranje kozmetično popravljenega zdravila in znižala stroške zdravila za 15-krat.
  9. Naravna zdravila, ki jih ni možno patentirati in potrošnikom ponuditi kot ekskluzivno snov, so nezanimiva in jih farmacija ne raziskuje. Proti naravnim zdravilom se farmacevtski lobiji uspešno borijo z omejevanjem ali prepovedjo prodaje.
  10. Večina bolezni, pri katerih ima farmacija najvišje dobičke, so kronične bolezni, ki so posledica nezdravega življenjskega sloga in prehranjevanja. Najbolj prodajana zdravila, ki prinesejo največ dobička, so zdravila, ki naj bi zniževala visok holesterol, zdravila srčno-žilne bolezni, artritis, visok krvni tlak, debelost, diabetes tipa 2, astmo – torej zdravila, ki ne ozdravijo, temveč le omilijo ali odpravijo simptome bolezni, ki so v veliki meri popolnoma ozdravljive s spremembo življenjskega sloga, predvsem hrane.
  11. Podaljševanje življenja je pogosto umetno preprečevanje smrti. Najpogosteje umremo, ko nismo več sposobni sprejemati farmacevtskih pripravkov.
  12. Pravilno uporabljeni farmacevtski izdelki ubijejo več ljudi kot orožje v vseh vojnah.
  13. Farmacevtska podjetja so večkrat kot druga obsojena zaradi nečastnih in nepoštenih dejanj: prikrivanja stranskih škodljivih učinkov, korupcije, prirejanja rezultatov analiz, zavajanja kupcev ipd.
  14. Takšen obstoj farmacevtske industrije omogoča velikanski vpliv na uradno monopolno medicino, politiko, medije in šolstvo.
Ne trdim, da so lastniki farmacevtskih firm in zaposleni v njih zlobni, navajam le dejstva in opisujem objektivno dogajanje.
Kako to, da smo pripravljeni plačati za nekaj, kar ne zdravi, povzroča nove bolezni, prezgodnje in nepotrebne smrti? Najbrž zato ker:
  1. zdravniki verjamejo farmaciji, mi pa zdravnikom;
  2. strah pred boleznijo in smrtjo porodi nerazumna pričakovanja in vero v kar koli;
  3. imamo utrjeno prepričanje, da smo sami nemočni in nesposobni ter odvisni od pomoči drugih, ki nas prepričujejo, da je naše zdravje njihova skrb in da so njihova zdravila učinkovita in varna;
  4. kljub odpiranju vrat za alternativne metode zdravljenja smo še vedno “obsojeni” na farmakološko zdravljenje in nimamo realne alternative.
Prodana medicina
Ko govorimo o medicini, običajno uporabljamo termine uradna, šolska, državna ali zahodna medicina, vendar ti pojmi ne pojasnjujejo najpomembnejše značilnosti sodobne medicine. Uradna oziroma šolska medicina je skovanka, ki je najverjetneje posledica potrebe, da bi ločili postopke in načine zdravljenja, ki se jih učijo na medicinskih fakultetah ter jih priznava in financira država, od drugih načinov zdravljenja, za katere ni državnih šol in so zato neuradni. V stoletjih človeške zgodovine so ljudje razvili veliko izjemno učinkovitih, preprostih in skoraj brezplačnih načinov zdravljenja, toda z državnim monopolom je to skoraj onemogočeno, prepovedano, celo zasmehovano, praktikanti pa ponižani in zmerjani z mazači in prevaranti. Tako brutalne in bahaške prekinitve s tradicijo ne pozna nobena druga znanost. Nikoli še nisem slišal za “šolsko
sociologijo”, “znanstveno fiziko” ali “uradno kemijo”. Sklicevanje na tradicijo medicine in Hipokrata kot očeta sodobne medicine je zelo neverodostojna in nepotrebna medicinska folklora. Sodobna medicina namreč nima nič skupnega s tradicionalno medicino in Hipokratovo teorijo in prakso.
Medicina je postala del prisilnega državnega aparata. Tako kot si bil kaznovan, če si se izogibal služenju vojaškega roka, si kaznovan, če se izogibaš cepljenju otrok. Pravico prisilnega zdravljenja se je nekomu zdelo pomembno zapisati celo v ustavo. Tako kot ima policija pravico nekomu odvzeti svobodo, če je nevaren drugim, tako imajo zdravniki pravico nekoga izločiti iz družbe, če bi bil nevaren ne samo drugim, ampak tudi sam sebi. Zdravniška zbornica ima status državnega organa, ki vodi postopke po istem zakonu kot državna uprava, tako da je vsak posameznik lahko kaznovan, če se npr. ne odzove
povabilu zdravniške zbornice za pričanje v neki zadevi. Zakon o zdravstveni dejavnosti določa: “Pri izvajanju nalog iz tega člena zbornica ali strokovno združenje upošteva zakon, ki ureja splošni upravni postopek, in zakon, ki ureja upravni spor.”
Zdravniška zbornica je državni organ in hkrati interesno cehovsko združenje zdravnikov, ki zdravnikom podeljuje dovoljenja za delo (licence)! Nihče ne more biti zaposlen kot zdravnik v javnem zdravstvu ali kot koncesionar, ne da bi plačeval članarino Zdravniški zbornici in podpisal zaobljubo, da bo zdravil samo tako, kot so ga naučili na medicinski fakulteti in kot velevajo priporočila uradnih zdravniških organov. Zdravnik ne sme zdraviti po svoji vesti, tako kot sam misli, da je za njegovega bolnika najbolje, ampak samo tako, kot je ukazano. V aktih zbornice piše: “Strokovna avtonomija ne more
obstajati brez samouravnavanja in samodiscipline poklica. In prav ta avtonomija je zagotovo eno temeljnih jamstev za varno obravnavo bolnikov.” Zdravniška zbornica torej terja “samouravnavanje in samodisciplino” zdravnikov pri izbiri zdravil in postopkov.
Če gledamo na sodobno medicino v tej luči, je termin uradna in šolska povsem upravičen. Pogosto slišimo termin “klasična” medicina, s katerim jo ločujejo od alternativne, kot da bi bila alternativna medicina nekaj novega, eksperimentalnega. Sodobna medicina si vsekakor ne zasluži pridevnika klasična, saj se je zelo oddaljila in distancirala od klasičnih oblik zdravljenja ter spremenila v nov, povsem drugačen način skrbi za bolezen.
Termin zahodna medicina je skovanka, ki hoče jasno ločiti med zahodno, domnevno napredno, sodobno in znanstveno, ter vzhodno, tradicionalno, domnevno primitivno, izkustveno medicino. Tovrstno razlikovanje ni z ničimer utemeljeno, je zavajajoče in tudi škodljivo za zdravje državljanov.
Pod pritiskom javnosti so v mnogih državah sprejeli nekatere metode zdravljenja, ki so v domeni vzhodne medicine. Akupunktura je najbolj razširjen način vzhodnjaškega zdravljenja, ki ga državna medicina še tolerira. Pri tem je zelo nedosledna: priznati učinkovitost akupunkture pomeni priznati obstoj akupunkturnih, energijskih točk, priznanje obstoja točk, ki se fiziološko, kemično ali fizikalno ne razlikujejo od bližnjih tkiv pa pomeni priznanje obstoja meridianov, življenjske energije (či), torej tistega, česar uradno ne priznava.
Sodobna medicina je otrok farmacije. Njena moč in napuh izhajata iz monopolnega razpolaganja s farmacevtskimi pripravki, ki jim rečejo zdravila. Sodobni tehnični pripomočki so pri diagnosticiranju in zdravljenju sicer dragoceni, toda brez farmakoloških pripravkov je sodobna medicina nemočna. Če upoštevamo ta bistveni način zdravljenja, usodno odvisnost od farmacije, potem je termin “farmacevtska medicina” najustreznejši.
Pri tem ne gre za pravno formalno organiziranost dveh povsem samostojnih poslovnih sistemov, veliko pomembneje je, da farmacija in medicina nastopata kot en igralec, kot celota, ki postane neuporabna brez druge polovice. Sodobno skrb za zdravje (medicino) je nujno treba obravnavati kot sistem, ki je sestavljen iz proizvajalcev farmakoloških snovi in njihovih distributerjev – zdravnikov.
Če se vam zdi trditev, da je sodobna medicina otrok farmacije, pretirana, je brezpogojno res, da, kot je nekdo slikovito opisal, spita v isti postelji. Kakšen je ta zakon in kakšne posledice rojeva?
Ko so neki bolnišnici zaradi neplačevanja ustavili dobavo zdravil, je njen direktor izjavil približno tole: “Če ne dobimo zdravil, smo nemočni. Kaj naj delamo? Naj z rokami zdravimo?!” Ta stavek razkriva, kje se skriva moč sodobne medicine – v farmacevtskih pripravkih! Istočasno na jasen način razkriva vir družbene, politične in medijske moči farmacevtskih podjetij, ki se zavedajo, da sodobne medicine ni brez farmacije in da slednja upravlja z medicino in našim zdravjem. Odgovor na vprašanje: “Čigava je sodobna medicina?” je več kot jasen – farmacevtska!
Skoraj vse, kar zdravniki in bolniki vemo o zdravilih, je tisto, kar so se nam odločili sporočiti njihovi proizvajalci. Bolniki zaupajo zdravnikom, zdravniki zaupajo farmacevtskim podjetjem. Izkoriščajo stisko ljudi in zaupanje v zdravnike. Bolniki ne vemo, da zdravniki o zdravilih, ki jih predpisujejo, vedo malo in da so njihove informacije odvisne od tega, kar jim sporočijo proizvajalci zdravil.

Kriza zdravstvenega sistema - dobro za zdravje!
Zdravstveni sistemi so v krizi v vseh državah – ne glede na to, ali za zdravstvo namenijo 2 ali 20 {a78d5f53d259b2c66e82c101a97eff0144e51bafd67a28e8dd8d1dbceacb9372} BDP-ja, imajo veliko ali malo zdravnikov, imajo najsodobnejšo opremo ali je nimajo. Ta kriza je povsod tako kronična, da ni prav nobenih možnosti, da bi bila presežena. Zmeraj bomo nezadovoljni.
Podatkov, ki podkrepljujejo te trditve, v tej knjigi ne manjka. Iz konkretnih uradnih podatkov, ki jih ni možno različno interpretirati, je kristalno jasno, da več denarja za zdravstvo, več zdravnikov, več bolnišnic in drage opreme ne pomeni več zdravja.
Prav tako je na voljo veliko uradnih podatkov o obsodbah, priznanjih krivde in pričevanjih uglednih in dobro obveščenih strokovnjakov o mafijskih prijemih farmacevtske industrije, ki v želji po čim višjih dobičkih uporablja najpodlejše metode kriminalnega delovanja. Videli smo tudi, da v naši mikro državi v smeti vsako leto vržemo za 50 milijonov evrov neuporabljenih zdravil, nihče pa se ne sprašuje, kdo jih je predpisal in zakaj ter kako so bolniki (pre)živeli brez njih. Prav tako smo videli, kako strašne posledice ima zdravljenje, ki se letno konča z milijoni poškodovanih in milijonom mrtvih.
Če moč farmacevtske medicine merimo s številom zdravnikov in medicinskega osebja, številom bolnišnic, količino porabljenega denarja, potem je to velika, močna medicina. Tako močna, da si podreja državljane, države, medije in šolstvo, vendar od te moči državljani nimamo pričakovane koristi.
Zaradi svoje velikanske finančne moči, ki jo ohranja tudi s prirejanjem zgodovine, neverodostojnimi in goljufivimi raziskavami, prikrivanjem podatkov, podkupovanjem zdravnikov in državnih uradnikov, zaščitniško držo države in vsesplošnim vplivom, se nam farmacevtska industrija vsiljuje kot zelo močna in jo kot takšno tudi dojemamo.
Nedvomno je sodobna medicina nenadomestljiva pri akutnih boleznih, poškodbah ipd. Zanesljivo veliko koristi imamo od sodobnih diagnostičnih metod in naprav. Tudi nekatera zdravila si zaslužijo to ime. Verjamem, da so zdravniki in farmacevti pošteni in častni ljudje, predani svojemu poklicu in poslanstvu pomagati drugim.
Zaradi vsega tega imamo vtis, da brez takšne medicine ne moremo živeti in preživeti. Najbrž smo zato pristali v vlogi neukega in nekritičnega prestrašenega bolnika, ki v naivnem pričakovanju čudeža izroča svoje zdravje v roke neznancu, ki za to, po naravi stvari, ni preveč zainteresiran.
Presrečni, da nas zdravijo, smo pozabili na – zdravje.
Nikakršnih razlogov ni za domnevo, da bomo kdaj koli imeli dovolj zdravnikov, medicinskih sester, bolnišniških postelj, najboljše naprave in najsodobnejša zdravila ter nič čakalnih vrst.
Zatorej bi rad usmeril vašo pozornost na najpomembnejše dejstvo: obseg zdravstvenih storitev določajo naše prehranske in druge navade, predvsem kajenje in pitje alkohola.
Kaj smo jedli in kaj jemo
V prejšnjem delu sem opozoril, kako kruto se nam maščuje, ker smo skrb za zdravje zamenjali s skrbjo za bolezen (kar zdravljenje je) ter odgovornost za lastno zdravje prenesli na medicinsko-farmacevtsko industrijo. Morda se nam še bolj usodno maščuje, ker smo skrb za zdravo prehrano zamenjali s skrbjo za hitro in praktično prehrano ter odgovornost
prenesli na prehransko industrijo. Ta, tako kot druge industrije, naše potrebe ne le zadovoljuje, temveč jih tudi ustvarja in oblikuje, in sicer tako, da si povečuje dobičke.
Ljudje smo bili skozi zgodovino nabiralci, lovci, živinorejci, poljedelci, a zmeraj smo sami skrbeli za svojo hrano. Ko so nastajali presežki posameznih živil, so si jih ljudje izmenjevali, pri čemer je pomembno, da so vedeli, od koga so dobili hrano, in da so jo sami pripravljali za obed. Šele v zadnjih manj kot 100 letih kupujemo že napol ali v celoti pripravljeno hrano. Težko izvemo ali sploh ne moremo izvedeti, od kod hrana izvira, kako je pridelana in kaj natančno vsebuje. Nismo več ne nabiralci ne lovci, ne poljedelci in ne živinorejci, zdaj smo le kupci, ki lovijo razprodaje in popuste, ter nabirajo točke zvestobe. Hrano izbiramo le na podlagi enega kriterija: marketinške uspešnosti proizvajalca in cene.
V vsej zgodovini so ljudje izbirali med hrano, ki so jo našli v naravi; hrano so mehansko ali toplotno obdelali, presnova, prebava in izločanje so potekali naravno in samodejno. Zdaj jemo hrano, ki ni nastala v naravi, ampak v tovarnah živalskih in rastlinskih izdelkov.
Ker takšne hrane telo ne zna dobro presnoviti in prebaviti, uporabljamo prebiotike, probiotike, izolirane encime, umetno gojene bakterije, laboratorijske kisline ali luge in druge snovi. Tudi pri izločanju si moramo pomagati z odvajali. Velika večina vsaj občasno jemlje industrijska prehranska dopolnila, kar še dodatno obremenjuje naše telo, v katerem nič več ne poteka naravno. V vsaki fazi procesa hranjenja si večina pomaga z nenaravnimi kemičnimi snovmi. Kako vse to vpliva na naše zdravje, vidimo na vsakem koraku.
Hrana, ki je bila nekoč zelo draga, je zdaj poceni. Hrano, ki smo jo nekoč jedli enkrat na teden, zdaj jemo večkrat na dan. Sladice in druge priboljške, ki so jih naši predniki jedli nekajkrat na leto, zdaj uživamo nekajkrat na teden. Seveda je to koristno za prehranska podjetja, očitno pa ni koristno za naše zdravje.
Seveda se je pri hrani spremenilo še marsikaj drugega: vsebuje manj mineralov, vitaminov, encimov in več fitokemikalij (pesticidi, herbicidi, fungicidi ipd.), hormonov, zdravil, škodljivih in nevarnih kemičnih dodatkov. Vse našteto pa ne vpliva na epidemijo debelosti in druge kronične bolezni sodobnega človeka. Enako na te bolezni pomembneje ne vplivajo telesna aktivnost ali stres, nekakovosten zrak ali voda. Ključna pri najpogostejših in najnevarnejših boleznih našega časa je hrana.
Hrana je ne le vir življenjske energije, postala je način pobega pred odtujenostjo, frustracijami, depresijami.
Število kroničnih bolnikov se je v zadnjih nekaj desetletjih najmanj podvojilo. Kaj se je tako pomembnega, tako usodnega spremenilo? Prihajajo iz vesolja kakšni virusi debelosti, artritisa, diabetesa …? To, kar se je drastično spremenilo, je – hrana.
Velika večina odraslih bi morala vse, kar ve o hrani, pozabiti in se učiti znova. Država bi morala zagotoviti brezplačne informacije za vsako družino, kjer bi objektivno predstavila različne prehranske prakse, opozorila državljane na nevarnosti sodobnega načina prehranjevanja in postregla z izsledki nevtralne znanosti. Začeti je treba v vrtcih, prišolskih malicah in kosilih, pričeti z izobraževanjem učiteljev, kuharjev in drugih.
Zdravojedstvo
Znotraj vsejedske in hedonistične paradigme smo še pripravljeni sprejeti kozmetične, nevsebinske spremembe, a te ne prinesejo želenih rezultatov. Za doseganje dobrega počutja in zdravja in njuno ohranjanje so potrebne resne spremembe prehranjevanja, ki za mnoge pomenijo radikalno spremembo obstoječih navad in prehod na zdravojedstvo.
Zakaj nova in uradno še neobstoječa beseda zdravojedstvo, se boste vprašali. Preprosto zato, ker nobena od obstoječih prehranskih praks ne vsebuje prav vsega, kar razumem kot zdravojedstvo. Čeprav je pojem zdravojedstvo nov, vsebina zdravega prehranjevanja ni izvirna, ni moja. Prakticira ga na milijone ljudi (skozi zgodovino milijarde), priporočajo ga tudi najimenitnejši prehranski in medicinski znanstveniki in terapevti.
Iskanje zgleda, posnemanje dobrega, koristnega in zdravega je vedno navdihovalo radovedne in razmišljajoče. Zdaj lahko te posnemanja vredne prakse vrednotimo z dognanji znanosti in lažje razumemo, kako nekaj deluje in zakaj. Temeljni motiv za to iskanje je ljubezen – ljubezen do samega sebe, do tistih, za katere smo odgovorni, in do tistih, na katerih usodo in počutje vplivamo.
Pri zdravojedstvu smo osredotočeni na štirih ključne točke:
1. Prehranske navade
2. Celovita hrana
3. Predvsem ne škoditi
4. Podporna hrana
…
V dolgih letih evolucijskega razvoja je bila človekova osnovna skrb posvečena hrani, kar je tudi razumljivo, saj je hrana ločnica med življenjem in smrtjo, zdravjem in boleznijo. Tudi če odmislimo evolucijske nejasnosti, ostaja dejstvo, da so ljudje zadnjih nekaj tisoč let večino časa porabili za prehranjevanje, vključno z iskanjem in pripravo hrane.
Šele z drugim valom industrializacije v zadnjih 80 letih, ki je zajel tudi industrializacijo hrane, to skrb prepuščamo drugim – prehranski industriji. Ta nas prepričuje, da za nas pripravlja popolne obroke in da se lahko zanesemo, da je ta hrana varna in zdravju koristna.
Prepričujejo nas, naj se posvetimo drugim opravilom, karieri ali užitkom, ki naj bi bili pomembnejši od prehranjevanja. Statistike o številu zbolelih zaradi sodobnega načina prehranjevanja demantirajo te trditve.
…
Zdravojedsko prehranjevanje je sila preprosto in neskončno ustvarjalno. Naj vas ne zavede enostavnost navodil in priporočil. Zanesite se na to, da bi, če bi bilo treba, napisal še 500 strani natančnejših navodil, vendar ni potrebno. Razumem, da smo navajeni na predpisovanje odstotkov beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov, nasvetov, da je treba
šteti kalorije, paziti na posamezne minerale, vitamine, vlaknine. Navajeni smo na deljenje na hrano za različne skupine ljudi, za te in one organe, za zajtrke, kosila in večerje, na hrano, s katero shujšamo ali se zredimo. Pričakujemo stroga pravila, kaj smemo in česa ne, ter natančne recepte. Tako hote ali nehote prenašamo odgovornost na drugega, sebe pa postavljamo v položaj neukega in nesposobnega posameznika, ki mu je treba vse predpisati. Nič od tega nam ne koristi. Zdaj je čas, da se sprostite.
Vse, kar sem napisal o makro- in mikrohranilih, je imelo le en namen: da spoznate, pri kateri hrani se znanstveniki prerekajo, v kakšnem obsegu nam škodi (torej zanesljivo škodi, le ocena škode je različna), pri kateri hrani je znanost soglasna, da ne škodi, da spoznate, katera hrana vsebuje vse, kar potrebujemo v idealni naravni kombinaciji, da
nam ni treba analizirati, šteti, sestavljati. Če ste sprejeli ta dejstva, lahko pozabite na vse, kar ste brali v tem poglavju. Ni nam treba biti kemik, biolog, zdravnik ali nutricionist, da bi lahko vedeli, kaj je zdrava hrana. Ni nam treba biti kuharski mojster, da bi vedeli, kako pripraviti okusno, hranljivo in lepo jed.
Zdravojedstvo samo po sebi poskrbi za pravilno ravnovesje in usklajenost vseh hranil, ne da bi se nam bilo treba s tem obremenjevali. Hkrati samodejno ustvarja idealne pogoje za brezhibno delovanje vseh organov, predvsem žlez, in kakovost telesnih tekočin. Samodejno se harmonizirajo hormoni, normalizira krvni sladkor, tlak, čistijo žile. Nobenega truda ni treba vlagati v zniževanje holesterola ali trigliceridov.
Zaključek
Vsak zase je najpomembnejša oseba v vesolju. Bog (kdor koli in kar koli to je) nima nikogar raje od vas. Ne bodite odvisni od nikogar in ničesar. Lahko se naredite takšne, kot hočete biti. Bodite svobodni, samozavestni.
Pričakujte dobro in zgodilo se bo še boljše. Trudite se biti čim boljši človek. Vsak večer se vprašajte, kaj sem danes dobrega naredil zase in za druge. Ko zjutraj vstanete, se vprašajte, kaj bom danes dobrega naredil zase in za druge.
Bodite telesno aktivni, vendar ne pretiravajte.
Bodite strastni. Strastno ljubite življenje, ljubite ljubezen. Veselite se življenja in uživajte v njem. Ne pokvarite si sedanjosti zaradi strahu pred prihodnostjo in zamer iz preteklosti.
Družite se z ljudmi, ki vas podpirajo, sprejemajo in razumejo, z ljudmi, ob katerih vam je prijetno. Imejte kakšen konjiček, nekaj, kar vas bo razveseljevalo in bogatilo vaš vsakdan.
Naučite se pravilne uporabe svojega telesa, pravilnega dihanja in sproščanja.
Pojdite na sonce, na svetlobo. Ljudje smo bitja svobode, svetlobe, sonca.
Ne jemljite življenja preveč resno, a vseeno bodite odgovorni.
Sporočilo Svetovne zdravstvene organizacije!
Dan pred oddajo te knjige v tisk je svet obšla novica, o kateri so poročali prav vsi mediji; televizijske in radijske postaje v najbolj udarnih terminih, časopisi na prvih straneh: Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) sporoča, da so mesni izdelki rakotvorni, veliko varnejše ni niti rdeče meso. To je povzetek dolgoletnega preverjanja 800 znanstvenih študij, nekoliko previdna izjava pa je najbrž posledica lobiranja mogočne mesnopredelovalne industrije. SZO je že leta 2002 ugotovil, da je povečano uživanje mastne hrane in hrane živalskega izvora (meso, mleko, mlečni izdelki) povzročilo epidemijo debelosti, diabetesa ter bolezni srca in ožilja. Že pred leti je Ameriško združenje za boj proti raku (AICR), kateremu sledijo strokovna združenja po celem svetu, odsvetovalo uživanje vseh vrst mesa. O tem ste že brali v tej knjigi.
Informacija o rakotvornosti mesnih izdelkov in rdečega mesa je novica le za neobveščene. Nevtralna prehranska in medicinska znanost to dokazujeta že nekaj desetletij, a so se prehranski lobiji prek vpliva na medije in politiko uspešno upirali. Celo ob pomoči ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano smo po celi državi gledali velikanske plakate z napisom Rdeče meso – telo ga potrebuje! Najvidnejši in najbolj priljubljeni prehranski strokovnjaki so priporočali vsakdanje uživanje rdečega mesa, sicer v manjših količinah, pa vendar je (rdeče) meso veljalo za nujno živilo, brez uživanja katerega bi ogrozili svoje zdravje.
Tudi po objavi najuglednejših svetovnih organizacij za prehrano največjih držav, da z vegetarijanskim in veganskim načinom prehranjevanja lahko zadovoljimo vse prehranske potrebe, s pripombo, da imajo ljudje, ki ne uživajo hrane živalskega izvora, bistveno manj kroničnih bolezni in živijo dalj časa, še vedno vztrajajo pri nujnosti njegovega uživanja.
Pri sporočilu SZO-ja je zanimivo naslednje.
Prvič: dejstvo, da se je nakopičilo toliko verodostojnih znanstvenih dokazov, da se je morala tako vplivna institucija javno postaviti v bran interesov ljudi in ne na stran industrije. To me opogumlja, da še bolj vztrajno delujem v upanju, da bo tudi pri drugih institucijah in posameznikih zdravje postalo pomembnejše od denarja.
Drugič: reakcija medijev, ki so skoraj tekmovali, kdo bo bolj relativiziral oziroma zmanjšal pomen opozorila. V televizijskih in radijskih studijih in v časopisnih intervjujih so nastopali domači strokovnjaki, ki so nas vsa pretekla leta zasipavali z nasveti, kako je meso (podobno kot kravje mleko in jajca) nenadomestljivo in nujno. Strokovnjaki, ki so trdili, da brez živalskih izdelkov ne moremo biti zdravi, normalno funkcionirati, otroci ne morejo odraščati. Najprej sem naivno pričakoval, da so novinarji in uredniki želeli tem strokovnjakom ponuditi priložnost, da sprejmejo ugotovitev SZO-ja, da priznajo dosedanje napačno svetovanje, morda se celo opravičijo. Toda nič od tega. Novinarji so se skoraj brez izjeme postavili proti ugotovitvam SZO-ja in iz gostov vlekli želene odgovore. Uporabili so celo ničvredno “raziskavo”, eno in edino v svetu, v kateri so “ugotovili”, da imajo vegetarijanci (v raziskavi jih je sodelovalo 330) več bolezni kot vsejedci, čeprav so njeni avtorji javno navedli pomanjkljivosti te analize in potrdili, da iz njihovih podatkov ni možno sklepati, da je vsejedstvo boljša izbira. V nekaterih oddajah je gostoval celo predstavnik klavnice, ki je zagotavljal, da njegovih 400 delavcev najmanj dvakrat dnevno uživa klobase, vendar so vsi zdravi.
Zanimivo, da se novinarji (nekoč smo jih rekli “vest ljudstva”) niso postavili za naše interese, branili naše pravice do poštenih informacij, prispevali k našemu zdravju. Zakaj so tako množično relativizirali to pomembno sporočilo SZO-ja, zakaj v studijih in časopisih niso gostovali strokovnjaki, ki so vsa leta zagovarjali uživanje celovite rastlinske hrane, zakaj niso gostili kakšnega dolgoletnega vegana …?
Vedel sem, da bodo močni dokazi iz 800 znanstvenih raziskav sprožili močan odpor, vendar si nisem mogel misliti, da bodo nasproti dokazom SZO novinarji postavili izjave mesarja, inženirko živilske tehnologije in zdravnice.
Ko sem pred leti uredniku nekega dnevnega časopisa poslal članek o škodljivosti mesa in živalskih izdelkov, mi je odgovoril, naj ga ne utrujam z lastnimi prehranskimi navadami. Pa nisem nikjer zapisal, kako se prehranjujem. Očitno je bilo to, kar sem zapisal, v nasprotju z njegovo prehransko prakso, s prakso njegovih prednikov, prijateljev. Nekaj, kar je bilo izven njegove paradigme, nekaj zanj nesprejemljivega. Zakaj ni mogel videti, da ljudje najpogosteje zbolevamo prav zaradi napačnih informacij in prehranskega programiranja, ki smo ga deležni od spočetja naprej, in da k temu programu zbolevanja izjemno veliko prispevajo prav mediji?
Naj potegnem vzporednico s kajenjem. Starši kadilci svojih otrok ne navdušujejo za kajenje, ker je rakotvorno in še na tisoče drugih načinov škodljivo. Tega ne priporočajo svojim prijateljem in znancem, novinarji ne ponujajo priložnosti gostom, da bi hvalili svoje kadilske navade. Zakaj pri hrani, za katero najvišji zdravstveni organ na našem planetu na podlagi dolgoletnih raziskav in verodostojnih znanstvenih ugotovitev pravi, da je rakotvorna (uvrščena v isto kategorijo rakotvornih snovi kot tobak in azbest, kar naj sicer ne bi pomenilo enake škodljivosti) in povzroča še veliko drugih zdravstvenih težav (debelost, diabetes, artritis, srčno-žilne bolezni, osteoporozo, skoraj vse avtoimunske bolezni), ravnajo drugače? Če je z zakonom prepovedano ali zelo omejeno reklamiranje tobaka, ali bo enako pri mesnih izdelkih? Ali bomo imeli na mesnih izdelkih enake napise kot na cigaretnih škatlicah? Kdaj bo prišlo na vrsto preverjanje znanstvenih raziskav o podobni škodljivosti belega mesa in rib, kravjega mleka in mlečnih izdelkov?
Tretjič: odziv lokalnih strokovnjakov. Naivno bi bilo pričakovati, da bi kdo med njimi javno povedal, da obžaluje, da ni poznal raziskav, na podlagi katerih je SZO sprejel opozorilo, da se opravičuje, ker je doslej napačno svetoval, in da bo v prihodnje svetoval takšno prehranjevanje, ki ne bo ogrožalo našega zdravja. Ne, tako naiven nisem. Kljub temu me je presenetila aroganca znanstveno in strokovno nepomembnih ljudi, ki so oporekali ugotovitvam SZO-ja. S kakšno vnemo so trdili, da to že ne more biti res; če pa že, to velja samo za meso, ki vsebuje veliko industrijskih dodatkov. Prepričevali so nas, da meso iz domačih hlevov (neka TV postaja je intervjuvala strokovnjakinje pred lastnimi hlevi) nikakor ne more biti škodljivo. Niso se bili pripravljeni odgovorno in pošteno poglobiti v znanstvene dokaze o škodljivosti mesa, bodisi ekološkega bodisi farmskega. Meso je problem! V mesu so rakotvorne snovi, spoštovani strokovnjaki!
Preseneča me drznost in nesramnost, da kar naprej vztrajajo pri nepogrešljivosti mesa in menijo, da bi moral SZO upoštevati to dejstvo. Zakaj lažejo? Komu to koristi? Ali se bojijo, da se njihove knjige ne bodo več prodajale, da ne bodo prodajali izdelkov z lastne kmetije, da bodo izgubili poklicni ugled in morda mesto učitelja? Ali bodo ustvarjalci prehranskih smernic in prehranskih piramid iskali nove službe? Ali moramo vse njihove poklicne in finančne interese državljani plačevati s svojim zdravjem?
Še najbolj sem bil razočaran nad odzivom zdravnikov, predvsem onkologov. Zdaj, ko se lahko oprejo na ugled in avtoriteto SZO-ja, bi lahko jasno povedali bolnikom z rakom, naj prenehajo z uživanjem mesa, zdravim pa sporočili, da bodo s tem bistveno zmanjšali verjetnost, da bodo pristali na njihovem oddelku. Namesto tega smo poslušali, kako je kajenje nevarnejše, alkohol tudi, kako bodo s programi zgodnjega odkrivanja raka povečali možnost ozdravitve in preživetja.
Ali se temu reče skrb za zdravje? Ali je zdravnik oseba, ki skrbi, da ostanemo zdravi, ali oseba, ki nas bo zdravila? Ali bomo tudi sami skrbeli, da ne bomo zboleli, ali bomo čakali, da nas bodo zdravili?
Ministrica za zdravje naj odstopi

Pridružujem se pozivom naj aktualna ministrica za zdravje odstopi, a iz povsem drugih razlogov kot jo pozivajo zdravniška zbornica, zdravniški sindikat in posamezni zdravniki. Čudim se društvom bolnikov, zastopnikom bolnikovih pravic, varuhu človekovih pravic, drugim civilnim organizacijam in posameznikom, ki skoraj nezainteresirano spremljajo (ali pa tudi ne) kaj se dogaja z zdravjem državljanov, ki je vsako leto slabše.

Prvič. Ministrica je sprejela vlogo ministrice za zdravstveni sistem in vso energijo, čas in denar vlaga v analize, projekcije in izboljšave delovanja obstoječega zdravstvenega sistema. V svoji knjigi Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih iz prehranskih zablod sem dobro analiziral učinkovitost obstoječega zdravstvenega sistema. Nakazal sem tudi trende, ki ne morejo biti koristni za bolnike. Ni bilo treba porabiti skoraj 400.000 evrov in eno leto za analize.

Drugič. Ministrica ves čas ministrovanja koketira z zdravniško srenjo, z njihovimi normativi, plačami, nadurami in podobnimi rečmi. Iz omenjene knjige: v Sloveniji se je število zdravnikov od leta 1999 povečalo za 25 {a78d5f53d259b2c66e82c101a97eff0144e51bafd67a28e8dd8d1dbceacb9372}, število farmacevtov za 42 {a78d5f53d259b2c66e82c101a97eff0144e51bafd67a28e8dd8d1dbceacb9372}, sredstva za zdravstveni sistem za 50 {a78d5f53d259b2c66e82c101a97eff0144e51bafd67a28e8dd8d1dbceacb9372}. Še vedno samo nekaj več kot 3 {a78d5f53d259b2c66e82c101a97eff0144e51bafd67a28e8dd8d1dbceacb9372} zdravstvenega denarja namenimo za preventivo. V knjigi sem naštel vrsto dokazov, da v državah, kjer imajo več zdravnikov na prebivalca in za zdravstvo namenijo veliko več denarja nimajo nič manj bolnih državljanov. Nasprotno. Iatrogeneza je postala eden pomembnejših vzrokov zbolevanja, zaradi medicinske oskrbe po pravilih stroke v svetu letno umre več kot milijon ljudi.

Tretjič: Ministrica izraža zadovoljstvo, da smo med prvimi v EU po dostopnosti do družinskih zdravnikov, a ne pove, koliko nam to koristi. Družinski zdravnik zares hitro izda napotnico, a kaj ko je treba na nadaljnjo obravnavo čakati leto ali dve. In kaj, če specialisti ne znajo pozdraviti nobene resne kronične bolezni. Vse zdravstvene reforme so prinesle več zdravnikov, več denarja za zdravstvo in več bolnikov! Tudi z napovedano reformo ne bo drugače. Si državljani res tega tako želimo, ali bi nemara raje bili bolj zdravi?

Četrtič: Kot najpomembnejši razlog umiranja za rakom ministrica navede, da je osnovni razlog prepozno odkrivanje raka. V knjigi navajam dokaze, da umrljivosti zaradi raka nima skoraj nikakršne povezave s programi zgodnjega odkrivanja raka. Povečevanje števila zbolelih in umrlih zaradi raka (in drugih kroničnih za sodobno medicino neozdravljivih bolezni) je posledica napačnega življenjskega sloga, predvsem prehranjevanja.

Petič: Ministrica za zdravje niti v enem svojem nastopu ni pokazala, da jo skrbi zdravje državljanov. Ni se oglašala niti pri številnih ugotovitvah o rakotvornosti določenih območjih (Celje, Mežica …), prehranskih aferah, ki so ogrožale naše zdravje, poskusih dodatnega obdavčenja zdravju škodljive hrane, poročilu Svetovne zdravstvene organizacije za zdravje o rakotvornosti mesa ipd. Zdi se, da jo skrbi le ekonomiziranje zdravstvenega sistema, a to je posel ekonoma in ne ministra za zdravje.

Za konec: Oseba, ki živi v zablodi, da je zdravje državljanov odvisno od zdravstvenega sistema, ne sme biti minister za zdravje. Oseba, ki ne pozna ali zanemarja dejanske vzroke zbolevanja, ki ne pozna resnično nemoč sodobne medicine pri zdravljenju bolezni zaradi katerih najpogosteje zbolevamo in umiramo, ki v ničemer ne prispeva k temu, da bi državljani manj zbolevali, ne more biti minister (ministrica) za zdravje.

Zdravstveni sistemi so v krizi v vseh državah – ne glede na to koliko namenijo za zdravstvo, imajo veliko ali malo zdravnikov, imajo najsodobnejšo opremo ali je nimajo. Ta kriza je povsod tako kronična, da ni prav nobenih možnosti, da bi bila presežena. Zdravstveni sistem je bil in bo vedno v krizi in z njim bomo zmeraj nezadovoljni.

Torej je naša izbira:

a) ali bomo nadaljevali s slabimi navadami in vsako leto plačevali več zdravnikov in drugih, da vsaj delno popravljajo posledice naših napak,

b) ali se bomo ozrli vase in prenehali z navadami, zaradi katerih zbolevamo?

Če nas bo večina izbrala pravi odgovor, bomo v nekaj mesecih imeli preveč zdravnikov, napol prazne bolnišnice, dovolj denarja in kadra za nujna zdravljenja brez čakalnih vrst z najsodobnejšimi zdravili in opremo ter za promocijo zdravega načina življenja in subvencioniranje zdrave hrane.

…………….

Pismo so objavili številni mediji, med njimi vodilni dnevni časopisi Delo, Dnevnik in Večer.