Prinašalec dobrih novic

Prva stvar, ki jo naredim, ko vzamem v roke kakšno knjigo, je, da pogledam, kdo je avtor. Če je objavljena slika, pogledam sliko ali pa zgolj ime in priimek in se vprašam: kdo je to, kaj mi sporoča, kaj se bom lahko naučil.

Verjamem, da pri tem opravilu nisem osamljen in da se, spoštovana bralka ali spoštovani bralec, vprašate enako. Rad bi vam pomagal pri iskanju odgovorov. 

Kdo sem, zakaj sem takšen, kot sem, zakaj se obnašam, kot se, zakaj sem rojen prav pri teh starših, zakaj doživljam, kar doživljam, so bila vprašanja, ki sem si jih zastavljal, odkar pomnim. Že v študentskih časih sem resneje iskal odgovore nanje, prebiral takrat redke knjige s področja psihologije, osebne rasti … Močan vtis je takrat name naredil fenomen hipnoze in programiranja uma. Bil sem osupel nad močjo uma in prve izkušnje ne bom nikoli pozabil: ob sugestijah, da je v sobi zelo vroče, se je hipnotizirani znanec potil, da so bile vidne kapljice znoja. Samo zato, ker mi je verjel, da je vroče, se je v njem sprožila verižna reakcija električnih impulzov, kemičnih reakcij. Potem sem ugotovil, da so naša podzavestna prepričanja enako močna, četudi nismo hipnotizirani, in da smo zaradi teh prepričanj to, kar smo.

Leta 1999 smo v mojem podjetju začeli s prodajo prehranskih dopolnil in se je bilo treba naučiti veliko kemije, farmacije in tudi medicine. Ker so prehranska dopolnila po definiciji le dopolnila k prehrani, se je bilo treba poglobiti tudi v hrano. Nekaj let kasneje smo začeli z izvajanjem različnih oblik alternativne medicine (bioresonančni sistem, hipnoza, homeopatija, bioenergija) in to je bil začetek mojega intenzivnega druženja z bolniki. K alternativnim metodam zdravljenja se običajno zatekajo tisti z resnimi težavami, ki že imajo bogate izkušnje z uradno medicino, morda še s kakšno alternativno metodo zdravljenja in predvsem pomembne življenjske izkušnje, ki so prispevale k nastajanju bolezni, vplivale na njen potek in ozdravitev. Seveda so imeli različne življenjske sloge, načine prehranjevanja, načine odzivanja na življenjske izzive (težave). Spoznal sem, kako na zdravje vplivajo tudi drugi dejavniki (od stresa, zamer do elektromagnetnega sevanja). Veliko stvari je bilo skupnih, a najpogostejše in najmočnejše je bilo dejstvo, da so bili nesamozavestni, boječi, ubogljivi in da so se nekritično zanašali na nasvete in pomoč drugih.

Z izjemno hvaležnostjo sem sprejemal njihove informacije, s polno mero radovednosti spoznaval njihove izkušnje in z veliko vnemo iskal “rešitev” njihovih težav. Na srečo sam nisem bil nikoli resneje bolan, zato sem izkušnje drugih sprejemal s še večjim zanimanjem. Hvala prečudovitim ljudem, ki so mi zaupali svoje najgloblje skrivnosti. Verjamem, da sem od njih prejel več modrosti, kot sem jim lahko dal. Koncentrat svojih spoznanj o vzrokih zbolevanja, o poteku bolezni in načinu ozdravitve sem zapisal v tej knjigi.

Najpomembnejša so moja spoznanja o delovanju človeškega uma. Če terapevt (zdravnik, zdravilec) ne sproži potrebnih sprememb v umu bolnika, si zagotovi stalno stranko, ker ljudje ne ozdravijo. Vseeno je, ali gre za klasično ali alternativno medicino. Če ne nastanejo spremembe v umu, ni sprememb v mislih, prepričanjih, navadah, v načinu življenja, brez teh pa ni ozdravitve.

V podjetju tudi izdajamo knjige. Kot urednik strokovno odločam, kaj bomo izdali, snov iz knjige dobro spoznam. V iskanju dobre knjige sem naletel na Kitajsko študijo. Pred tem smo izdali nekaj knjig s področja hrane in zdravja, veliko sem jih prebral, a ta je bila nekaj posebnega. Najuglednejši svetovni časopisi so jo označevali kot najpomembnejšo, revolucionarno knjigo. Iskal sem jo v naših knjigarnah in razočarano ugotovil, da te knjige nimamo v slovenščini. Nisem mogel verjeti, da tako pomembna knjiga ni prevedena, da v naši javnosti ni poznana. Zgrožen in šokiran sem bil ob spoznanju, da ni bila znana niti v strokovnih krogih. Žalosten sem bil, da je ozaveščanje ljudi o tem, kako lahko bistveno vplivajo na svoje zdravje, srečo in dolgoživost, odvisno od zasebne pobude kakšnega založnika. Klinc gleda takšno državo in njen sistem zdravstvene skrbi, sem si mislil ter žalost spremenil v veselje: mi jo bomo izdali! In smo jo zares. Do zdaj že s tremi ponatisi.

Kot urednika in publicista me je direktorica mednarodnega podjetja Sodex v Sloveniji prosila, da bi za njihove kuharje imel predavanje o vplivu hrane na zdravje, predvsem z vidika alkaliziranja oziroma zakisanosti telesa. Več kot 100 kuharjev je s ponosom poslušalo, kako so kuharji pomembnejši od zdravnikov, da zdravniki le popravljajo kuharske napake, kako je Hipokrat zdravil s hrano in da bi bil Hipokrat s ponosom – kuhar. Takrat sem dobil idejo za knjigo Hipokrat je bil kuhar. Od takrat sem ob različnih priložnostih in v različnih krajih predaval o vplivu hrane na zdravje (Cankarjev dom in Gospodarsko razstavišče v Ljubljani, Filozofska fakulteta v Ljubljani, Večer za svoje bralce v Mariboru, v knjigarni Zdaj v Ljubljani, predavanja za društva ipd.).

Rad pišem. To počnem že od nekdaj: pisal sem novinarske prispevke za radio in časopis, bil tudi urednik študentskega časopisa Katedra. Kot študent sem napisal knjižico Za samoupravno univerzo, pozneje pa knjigo Življenje je lahko še lepše. Objavljal sem in objavljam v časopisih in revijah. Pisanje je način, da si sam izostrim pogled na neko temo, da problem pogledam globlje in celoviteje. Pisanje je tudi prisila, da resno in odgovorno misliš o nečem. Misliti na papir je veliko bolj obvezujoče in odgovornejše. Nekaj časa sem redno pisal kolumne in druge članke, večina jih je objavljenih na mojem blogu www.soce.si. Kaj si o kakovosti in koristnosti teh člankov mislijo nekateri bralci, lahko preberete na koncu tega besedila.

Pisanje je moj spopad s situacijo, s temo, o kateri pišem. Ne pišem tistega, kar bi ljudje radi brali.

Več kot 100 poljudnih strokovnih člankov s področja zdravja in hrane sem že objavil v številnih časopisih in revijah. Med članki je kar nekaj javnih (protestnih) pisem ministrstvu za zdravje, za šolstvo, zdravniški organizaciji in