Dan pred oddajo te knjige v tisk je svet obšla novica, o kateri so poročali prav vsi mediji; televizijske in radijske postaje v najbolj udarnih terminih, časopisi na prvih straneh: Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) sporoča, da so mesni izdelki rakotvorni, veliko varnejše ni niti rdeče meso. To je povzetek dolgoletnega preverjanja 800 znanstvenih študij, nekoliko previdna izjava pa je najbrž posledica lobiranja mogočne mesnopredelovalne industrije. SZO je že leta 2002 ugotovil, da je povečano uživanje mastne hrane in hrane živalskega izvora (meso, mleko, mlečni izdelki) povzročilo epidemijo debelosti, diabetesa ter bolezni srca in ožilja. Že pred leti je Ameriško združenje za boj proti raku (AICR), kateremu sledijo strokovna združenja po celem svetu, odsvetovalo uživanje vseh vrst mesa. O tem ste že brali v tej knjigi.

Informacija o rakotvornosti mesnih izdelkov in rdečega mesa je novica le za neobveščene. Nevtralna prehranska in medicinska znanost to dokazujeta že nekaj desetletij, a so se prehranski lobiji prek vpliva na medije in politiko uspešno upirali. Celo ob pomoči ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano smo po celi državi gledali velikanske plakate z napisom Rdeče meso – telo ga potrebuje! Najvidnejši in najbolj priljubljeni prehranski strokovnjaki so priporočali vsakdanje uživanje rdečega mesa, sicer v manjših količinah, pa vendar je (rdeče) meso veljalo za nujno živilo, brez uživanja katerega bi ogrozili svoje zdravje.

Tudi po objavi najuglednejših svetovnih organizacij za prehrano največjih držav, da z vegetarijanskim in veganskim načinom prehranjevanja lahko zadovoljimo vse prehranske potrebe, s pripombo, da imajo ljudje, ki ne uživajo hrane živalskega izvora, bistveno manj kroničnih bolezni in živijo dalj časa, še vedno vztrajajo pri nujnosti njegovega uživanja.

Pri sporočilu SZO-ja je zanimivo naslednje.

Prvič: dejstvo, da se je nakopičilo toliko verodostojnih znanstvenih dokazov, da se je morala tako vplivna institucija javno postaviti v bran interesov ljudi in ne na stran industrije. To me opogumlja, da še bolj vztrajno delujem v upanju, da bo tudi pri drugih institucijah in posameznikih zdravje postalo pomembnejše od denarja.

Drugič: reakcija medijev, ki so skoraj tekmovali, kdo bo bolj relativiziral oziroma zmanjšal pomen opozorila. V televizijskih in radijskih studijih in v časopisnih intervjujih so nastopali domači strokovnjaki, ki so nas vsa pretekla leta zasipavali z nasveti, kako je meso (podobno kot kravje mleko in jajca) nenadomestljivo in nujno. Strokovnjaki, ki so trdili, da brez živalskih izdelkov ne moremo biti zdravi, normalno funkcionirati, otroci ne morejo odraščati. Najprej sem naivno pričakoval, da so novinarji in uredniki želeli tem strokovnjakom ponuditi priložnost, da sprejmejo ugotovitev SZO-ja, da priznajo dosedanje napačno svetovanje, morda se celo opravičijo. Toda nič od tega. Novinarji so se skoraj brez izjeme postavili proti ugotovitvam SZO-ja in iz gostov vlekli želene odgovore. Uporabili so celo ničvredno “raziskavo”, eno in edino v svetu, v kateri so “ugotovili”, da imajo vegetarijanci (v raziskavi jih je sodelovalo 330) več bolezni kot vsejedci, čeprav so njeni avtorji javno navedli pomanjkljivosti te analize in potrdili, da iz njihovih podatkov ni možno sklepati, da je vsejedstvo boljša izbira. V nekaterih oddajah je gostoval celo predstavnik klavnice, ki je zagotavljal, da njegovih 400 delavcev najmanj dvakrat dnevno uživa klobase, vendar so vsi zdravi.

Zanimivo, da se novinarji (nekoč smo jih rekli “vest ljudstva”) niso postavili za naše interese, branili naše pravice do poštenih informacij, prispevali k našemu zdravju. Zakaj so tako množično relativizirali to pomembno sporočilo SZO-ja, zakaj v studijih in časopisih niso gostovali strokovnjaki, ki so vsa leta zagovarjali uživanje celovite rastlinske hrane, zakaj niso gostili kakšnega dolgoletnega vegana …?

Vedel sem, da bodo močni dokazi iz 800 znanstvenih raziskav sprožili močan odpor, vendar si nisem mogel misliti, da bodo nasproti dokazom SZO novinarji postavili izjave mesarja, inženirko živilske tehnologije in zdravnice.

Ko sem pred leti uredniku nekega dnevnega časopisa poslal članek o škodljivosti mesa in živalskih izdelkov, mi je odgovoril, naj ga ne utrujam z lastnimi prehranskimi navadami. Pa nisem nikjer zapisal, kako se prehranjujem. Očitno je bilo to, kar sem zapisal, v nasprotju z njegovo prehransko prakso, s prakso njegovih prednikov, prijateljev. Nekaj, kar je bilo izven njegove paradigme, nekaj zanj nesprejemljivega. Zakaj ni mogel videti, da ljudje najpogosteje zbolevamo prav zaradi napačnih informacij in prehranskega programiranja, ki smo ga deležni od spočetja naprej, in da k temu programu zbolevanja izjemno veliko prispevajo prav mediji?

Naj potegnem vzporednico s kajenjem. Starši kadilci svojih otrok ne navdušujejo za kajenje, ker je rakotvorno in še na tisoče drugih načinov škodljivo. Tega ne priporočajo svojim prijateljem in znancem, novinarji ne ponujajo priložnosti gostom, da bi hvalili svoje kadilske navade. Zakaj pri hrani, za katero najvišji zdravstveni organ na našem planetu na podlagi dolgoletnih raziskav in verodostojnih znanstvenih ugotovitev pravi, da je rakotvorna (uvrščena v isto kategorijo rakotvornih snovi kot tobak in azbest, kar naj sicer ne bi pomenilo enake škodljivosti) in povzroča še veliko drugih zdravstvenih težav (debelost, diabetes, artritis, srčno-žilne bolezni, osteoporozo, skoraj vse avtoimunske bolezni), ravnajo drugače? Če je z zakonom prepovedano ali zelo omejeno reklamiranje tobaka, ali bo enako pri mesnih izdelkih? Ali bomo imeli na mesnih izdelkih enake napise kot na cigaretnih škatlicah? Kdaj bo prišlo na vrsto preverjanje znanstvenih raziskav o podobni škodljivosti belega mesa in rib, kravjega mleka in mlečnih izdelkov?

Tretjič: odziv lokalnih strokovnjakov. Naivno bi bilo pričakovati, da bi kdo med njimi javno povedal, da obžaluje, da ni poznal raziskav, na podlagi katerih je SZO sprejel opozorilo, da se opravičuje, ker je doslej napačno svetoval, in da bo v prihodnje svetoval takšno prehranjevanje, ki ne bo ogrožalo našega zdravja. Ne, tako naiven nisem. Kljub temu me je presenetila aroganca znanstveno in strokovno nepomembnih ljudi, ki so oporekali ugotovitvam SZO-ja. S kakšno vnemo so trdili, da to že ne more biti res; če pa že, to velja samo za meso, ki vsebuje veliko industrijskih dodatkov. Prepričevali so nas, da meso iz domačih hlevov (neka TV postaja je intervjuvala strokovnjakinje pred lastnimi hlevi) nikakor ne more biti škodljivo. Niso se bili pripravljeni odgovorno in pošteno poglobiti v znanstvene dokaze o škodljivosti mesa, bodisi ekološkega bodisi farmskega. Meso je problem! V mesu so rakotvorne snovi, spoštovani strokovnjaki!

Preseneča me drznost in nesramnost, da kar naprej vztrajajo pri nepogrešljivosti mesa in menijo, da bi moral SZO upoštevati to dejstvo. Zakaj lažejo? Komu to koristi? Ali se bojijo, da se njihove knjige ne bodo več prodajale, da ne bodo prodajali izdelkov z lastne kmetije, da bodo izgubili poklicni ugled in morda mesto učitelja? Ali bodo ustvarjalci prehranskih smernic in prehranskih piramid iskali nove službe? Ali moramo vse njihove poklicne in finančne interese državljani plačevati s svojim zdravjem?

Še najbolj sem bil razočaran nad odzivom zdravnikov, predvsem onkologov. Zdaj, ko se lahko oprejo na ugled in avtoriteto SZO-ja, bi lahko jasno povedali bolnikom z rakom, naj prenehajo z uživanjem mesa, zdravim pa sporočili, da bodo s tem bistveno zmanjšali verjetnost, da bodo pristali na njihovem oddelku. Namesto tega smo poslušali, kako je kajenje nevarnejše, alkohol tudi, kako bodo s programi zgodnjega odkrivanja raka povečali možnost ozdravitve in preživetja.

Ali se temu reče skrb za zdravje? Ali je zdravnik oseba, ki skrbi, da ostanemo zdravi, ali oseba, ki nas bo zdravila? Ali bomo tudi sami skrbeli, da ne bomo zboleli, ali bomo čakali, da nas bodo zdravili?