Prodana medicina
Ko govorimo o medicini, običajno uporabljamo termine uradna, šolska, državna ali zahodna medicina, vendar ti pojmi ne pojasnjujejo najpomembnejše značilnosti sodobne medicine. Uradna oziroma šolska medicina je skovanka, ki je najverjetneje posledica potrebe, da bi ločili postopke in načine zdravljenja, ki se jih učijo na medicinskih fakultetah ter jih priznava in financira država, od drugih načinov zdravljenja, za katere ni državnih šol in so zato neuradni. V stoletjih človeške zgodovine so ljudje razvili veliko izjemno učinkovitih, preprostih in skoraj brezplačnih načinov zdravljenja, toda z državnim monopolom je to skoraj onemogočeno, prepovedano, celo zasmehovano, praktikanti pa ponižani in zmerjani z mazači in prevaranti. Tako brutalne in bahaške prekinitve s tradicijo ne pozna nobena druga znanost. Nikoli še nisem slišal za “šolsko
sociologijo”, “znanstveno fiziko” ali “uradno kemijo”. Sklicevanje na tradicijo medicine in Hipokrata kot očeta sodobne medicine je zelo neverodostojna in nepotrebna medicinska folklora. Sodobna medicina namreč nima nič skupnega s tradicionalno medicino in Hipokratovo teorijo in prakso.
Medicina je postala del prisilnega državnega aparata. Tako kot si bil kaznovan, če si se izogibal služenju vojaškega roka, si kaznovan, če se izogibaš cepljenju otrok. Pravico prisilnega zdravljenja se je nekomu zdelo pomembno zapisati celo v ustavo. Tako kot ima policija pravico nekomu odvzeti svobodo, če je nevaren drugim, tako imajo zdravniki pravico nekoga izločiti iz družbe, če bi bil nevaren ne samo drugim, ampak tudi sam sebi. Zdravniška zbornica ima status državnega organa, ki vodi postopke po istem zakonu kot državna uprava, tako da je vsak posameznik lahko kaznovan, če se npr. ne odzove
povabilu zdravniške zbornice za pričanje v neki zadevi. Zakon o zdravstveni dejavnosti določa: “Pri izvajanju nalog iz tega člena zbornica ali strokovno združenje upošteva zakon, ki ureja splošni upravni postopek, in zakon, ki ureja upravni spor.”
Zdravniška zbornica je državni organ in hkrati interesno cehovsko združenje zdravnikov, ki zdravnikom podeljuje dovoljenja za delo (licence)! Nihče ne more biti zaposlen kot zdravnik v javnem zdravstvu ali kot koncesionar, ne da bi plačeval članarino Zdravniški zbornici in podpisal zaobljubo, da bo zdravil samo tako, kot so ga naučili na medicinski fakulteti in kot velevajo priporočila uradnih zdravniških organov. Zdravnik ne sme zdraviti po svoji vesti, tako kot sam misli, da je za njegovega bolnika najbolje, ampak samo tako, kot je ukazano. V aktih zbornice piše: “Strokovna avtonomija ne more
obstajati brez samouravnavanja in samodiscipline poklica. In prav ta avtonomija je zagotovo eno temeljnih jamstev za varno obravnavo bolnikov.” Zdravniška zbornica torej terja “samouravnavanje in samodisciplino” zdravnikov pri izbiri zdravil in postopkov.
Če gledamo na sodobno medicino v tej luči, je termin uradna in šolska povsem upravičen. Pogosto slišimo termin “klasična” medicina, s katerim jo ločujejo od alternativne, kot da bi bila alternativna medicina nekaj novega, eksperimentalnega. Sodobna medicina si vsekakor ne zasluži pridevnika klasična, saj se je zelo oddaljila in distancirala od klasičnih oblik zdravljenja ter spremenila v nov, povsem drugačen način skrbi za bolezen.
Termin zahodna medicina je skovanka, ki hoče jasno ločiti med zahodno, domnevno napredno, sodobno in znanstveno, ter vzhodno, tradicionalno, domnevno primitivno, izkustveno medicino. Tovrstno razlikovanje ni z ničimer utemeljeno, je zavajajoče in tudi škodljivo za zdravje državljanov.
Pod pritiskom javnosti so v mnogih državah sprejeli nekatere metode zdravljenja, ki so v domeni vzhodne medicine. Akupunktura je najbolj razširjen način vzhodnjaškega zdravljenja, ki ga državna medicina še tolerira. Pri tem je zelo nedosledna: priznati učinkovitost akupunkture pomeni priznati obstoj akupunkturnih, energijskih točk, priznanje obstoja točk, ki se fiziološko, kemično ali fizikalno ne razlikujejo od bližnjih tkiv pa pomeni priznanje obstoja meridianov, življenjske energije (či), torej tistega, česar uradno ne priznava.
Sodobna medicina je otrok farmacije. Njena moč in napuh izhajata iz monopolnega razpolaganja s farmacevtskimi pripravki, ki jim rečejo zdravila. Sodobni tehnični pripomočki so pri diagnosticiranju in zdravljenju sicer dragoceni, toda brez farmakoloških pripravkov je sodobna medicina nemočna. Če upoštevamo ta bistveni način zdravljenja, usodno odvisnost od farmacije, potem je termin “farmacevtska medicina” najustreznejši.
Pri tem ne gre za pravno formalno organiziranost dveh povsem samostojnih poslovnih sistemov, veliko pomembneje je, da farmacija in medicina nastopata kot en igralec, kot celota, ki postane neuporabna brez druge polovice. Sodobno skrb za zdravje (medicino) je nujno treba obravnavati kot sistem, ki je sestavljen iz proizvajalcev farmakoloških snovi in njihovih distributerjev – zdravnikov.
Če se vam zdi trditev, da je sodobna medicina otrok farmacije, pretirana, je brezpogojno res, da, kot je nekdo slikovito opisal, spita v isti postelji. Kakšen je ta zakon in kakšne posledice rojeva?
Ko so neki bolnišnici zaradi neplačevanja ustavili dobavo zdravil, je njen direktor izjavil približno tole: “Če ne dobimo zdravil, smo nemočni. Kaj naj delamo? Naj z rokami zdravimo?!” Ta stavek razkriva, kje se skriva moč sodobne medicine – v farmacevtskih pripravkih! Istočasno na jasen način razkriva vir družbene, politične in medijske moči farmacevtskih podjetij, ki se zavedajo, da sodobne medicine ni brez farmacije in da slednja upravlja z medicino in našim zdravjem. Odgovor na vprašanje: “Čigava je sodobna medicina?” je več kot jasen – farmacevtska!
Skoraj vse, kar zdravniki in bolniki vemo o zdravilih, je tisto, kar so se nam odločili sporočiti njihovi proizvajalci. Bolniki zaupajo zdravnikom, zdravniki zaupajo farmacevtskim podjetjem. Izkoriščajo stisko ljudi in zaupanje v zdravnike. Bolniki ne vemo, da zdravniki o zdravilih, ki jih predpisujejo, vedo malo in da so njihove informacije odvisne od tega, kar jim sporočijo proizvajalci zdravil.