Kaj smo jedli in kaj jemo
V prejšnjem delu sem opozoril, kako kruto se nam maščuje, ker smo skrb za zdravje zamenjali s skrbjo za bolezen (kar zdravljenje je) ter odgovornost za lastno zdravje prenesli na medicinsko-farmacevtsko industrijo. Morda se nam še bolj usodno maščuje, ker smo skrb za zdravo prehrano zamenjali s skrbjo za hitro in praktično prehrano ter odgovornost
prenesli na prehransko industrijo. Ta, tako kot druge industrije, naše potrebe ne le zadovoljuje, temveč jih tudi ustvarja in oblikuje, in sicer tako, da si povečuje dobičke.
Ljudje smo bili skozi zgodovino nabiralci, lovci, živinorejci, poljedelci, a zmeraj smo sami skrbeli za svojo hrano. Ko so nastajali presežki posameznih živil, so si jih ljudje izmenjevali, pri čemer je pomembno, da so vedeli, od koga so dobili hrano, in da so jo sami pripravljali za obed. Šele v zadnjih manj kot 100 letih kupujemo že napol ali v celoti pripravljeno hrano. Težko izvemo ali sploh ne moremo izvedeti, od kod hrana izvira, kako je pridelana in kaj natančno vsebuje. Nismo več ne nabiralci ne lovci, ne poljedelci in ne živinorejci, zdaj smo le kupci, ki lovijo razprodaje in popuste, ter nabirajo točke zvestobe. Hrano izbiramo le na podlagi enega kriterija: marketinške uspešnosti proizvajalca in cene.
V vsej zgodovini so ljudje izbirali med hrano, ki so jo našli v naravi; hrano so mehansko ali toplotno obdelali, presnova, prebava in izločanje so potekali naravno in samodejno. Zdaj jemo hrano, ki ni nastala v naravi, ampak v tovarnah živalskih in rastlinskih izdelkov.
Ker takšne hrane telo ne zna dobro presnoviti in prebaviti, uporabljamo prebiotike, probiotike, izolirane encime, umetno gojene bakterije, laboratorijske kisline ali luge in druge snovi. Tudi pri izločanju si moramo pomagati z odvajali. Velika večina vsaj občasno jemlje industrijska prehranska dopolnila, kar še dodatno obremenjuje naše telo, v katerem nič več ne poteka naravno. V vsaki fazi procesa hranjenja si večina pomaga z nenaravnimi kemičnimi snovmi. Kako vse to vpliva na naše zdravje, vidimo na vsakem koraku.
Hrana, ki je bila nekoč zelo draga, je zdaj poceni. Hrano, ki smo jo nekoč jedli enkrat na teden, zdaj jemo večkrat na dan. Sladice in druge priboljške, ki so jih naši predniki jedli nekajkrat na leto, zdaj uživamo nekajkrat na teden. Seveda je to koristno za prehranska podjetja, očitno pa ni koristno za naše zdravje.
Seveda se je pri hrani spremenilo še marsikaj drugega: vsebuje manj mineralov, vitaminov, encimov in več fitokemikalij (pesticidi, herbicidi, fungicidi ipd.), hormonov, zdravil, škodljivih in nevarnih kemičnih dodatkov. Vse našteto pa ne vpliva na epidemijo debelosti in druge kronične bolezni sodobnega človeka. Enako na te bolezni pomembneje ne vplivajo telesna aktivnost ali stres, nekakovosten zrak ali voda. Ključna pri najpogostejših in najnevarnejših boleznih našega časa je hrana.
Hrana je ne le vir življenjske energije, postala je način pobega pred odtujenostjo, frustracijami, depresijami.
Število kroničnih bolnikov se je v zadnjih nekaj desetletjih najmanj podvojilo. Kaj se je tako pomembnega, tako usodnega spremenilo? Prihajajo iz vesolja kakšni virusi debelosti, artritisa, diabetesa …? To, kar se je drastično spremenilo, je – hrana.
Velika večina odraslih bi morala vse, kar ve o hrani, pozabiti in se učiti znova. Država bi morala zagotoviti brezplačne informacije za vsako družino, kjer bi objektivno predstavila različne prehranske prakse, opozorila državljane na nevarnosti sodobnega načina prehranjevanja in postregla z izsledki nevtralne znanosti. Začeti je treba v vrtcih, prišolskih malicah in kosilih, pričeti z izobraževanjem učiteljev, kuharjev in drugih.